Prisluhni (si)

Dobro bi bilo ob priliki napraviti anketo, kako – če sploh – ljudje poslušamo svoje telo. In če, na kateri točki s(m)o ga začeli. Meni namreč to še danes ne uspeva povsem. Pogosto se mi zgodi, da bi ga na vsak način rada prisilila, da me uboga, ko mi jasno da vedeti, da ne bo šlo. A ga seveda ne poslušam.

Proste dni rada izkoristim za potep. Kamorkoli, da se le shodim dodobra, spotim, nadiham svežega zraku. Načrt za vikend imam tako navadno narejen že v torek ali sredo, ne glede na vremensko napoved, še manj na lastno (telesno) počutje.

V vročini me pogosto napade migrena. Tečno, a sem se naučila s tem živeti. Večino časa. Še vedno se mi kljub vsemu zgodi, da se zjutraj zbudim z glavobolom, tako hudim, da reže v želodec. Boli. A ker je prosta sobota, ker je dan treba izkoristiti, ker je najlepši nahrbtnik na svetu pripravljen in čaka ob pohodnih čevljih, želim iti. Hočem iti. Prek sebe. Ne gre.

Ni se zgodilo prvič niti zadnjič, da sem vseeno šla in se sredi poti obrnila, ker je v želodec in glavo rezalo premočno. Rekla sem si sama pri sebi, kaj mi je tega treba. Naglas. Ne prvič ne zadnjič. Ker večino časa poslušam svoje telo. Se mi pa zgodi, še vedno, da ga poskušam preslepiti. Ne gre.

Zakaj torej iti čez sebe? In kako se naučiti reči ne – sebi in drugim.