top of page

Držim obljubo, dragi Pablo

Neruda je nekoč, nekje zapisal, da počasi umira, kdor postane suženj navad, kdor si vsak dan postavlja iste omejitve, kdor ne zamenja rutine. Zapisal je, da počasi umira, kdor si ne upa zamenjati barv, kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna.*

Govorim. Upam si.

Na papir je prelil, da počasi umira, kdor beži pred strastmi in njihovimi močnimi emocijami, zaradi katerih se zasvetijo oči in znova oživijo osamljena srca ...

Ne bežim. Upam si.

Pablo Neruda je dodal, da počasi umira vsak, ki ne zamenja življenja, ko je nezadovoljen s službo ali ljubeznijo, kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči. Počasi umira vsak, je zapisal velikan čilenske poezije, kdor ne sledi svojim sanjam, kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom.

Sledim. Upam si. Ubežala bom.

Položil nam je na srce, vsem nam, ki nas sem in tja stisne pri srcu, nas, ki potrebujemo brco v zadnjo plat, da počasi umira tisti, ki ne potuje, ki ne bere, kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi.

Berem. Tako zelo rada, veliko, vseskozi. Potujem, kolikor dopušča čas. Bom, Pablo, še več bom potovala.

Počasi umira, je dodal nobelovec, kdor uničuje lastno ljubezen, kdor ne dovoli, da bi mu pomagali, kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali neprestanim dežjem.

Ne bom več, res ne bom, četudi mi dež uniči (skoraj) popoln frufru.

Neruda je zapisal še, da počasi umira, kdor opusti načrt, še preden ga poskusi izvesti, kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve.

Učim se, Pablo, res se učim povedati, kar mislim, ne držim se nazaj, ne več.

Ne, dragi Neruda, res si ne bom (več) dovolila počasnega umiranja, tvegala bom. Uresničila si bom želje, še danes. Živela bom. Za danes. Za tukaj in zdaj, obljubim.

*Pablo Neruda - Počasi umira


Najnovejše
Starejše objave
bottom of page