top of page

Deveti smrtni greh

Bodi, kar si, se mi zdi precej uporaben življenjski moto. V luči besednih napadov, ki so se v minulih tednih zgrnili nad glasbenika, še precej bolj dobi na veljavi.

Ni skrivnost, da se ljudje bojimo neznanega. Strah pač hromi, zateguje, nervira. Strah ni nekaj, kar bi zlahka vzeli v svoje naročje. Kar zmorem razumeti, tudi jaz sem ista. Ne razumem pa gneva in studa, ki sta ga dve človeški bitji povzročili med maso ponosnih in glasnih, na egu letečih vseznalcev. Saj vem, o tem je bilo prelitega že precej črnila in veliko jih je prišlo stvari do dna.

Ampak ni res preprosto neverjetno, s kakšno lahko opletamo ljudje z zlobnimi jeziki, ščuvamo druge, da nejevoljo usmerijo v isto smer? Kako vsakdanje nam je postalo zmerjanje, negodovanje, psovanje. Nobene meje ni več, anonimnost svetovnega spleta jo je povsem zabrisala, zato so se lahko z vajeti spustili divji psi v podobi sicer vestnih in prijaznih očkov in mam.

Kako ne zmoremo uvideti, da so na drugi strani bitja, ki znajo brati in poslušati, katerih smrtni greh je to, da rada nosijo bele pulije in prevelike majice. Ljudje iz mesa in krvi, ki ravno tako čutijo, hrepenijo, ki hodijo svojo pot, ki se ne ozirajo nazaj, pa jih zato malodane pribijemo na križ. Pa ne gre tu zgolj za evrovizijski par. Pred tedni so bili na tapeti invalidi, naslednji teden sem lahko jaz s pegami in neidealnimi merami. Banalno. Pa je res?

Če je (prosto po Iztoku Mlakarju) neumnost osmi in največji smrtni greh, je že zdavnaj skovala pot nestrpnosti kot devetemu.


Najnovejše
Starejše objave
bottom of page