Tečna večvrednost

Prepričanje v lastno večvrednost? Tečna lastnost. Ni treba posebnega miselnega napora, da bi jo uvrstila med tri, ki mi gredo pri ljudeh najbolj na živce.

Sicer se poskušam vedno znova (po)truditi, ozavestiti, da smo si različni. da prav vsi ne znamo poslušati, pametno svetovati, se čisto zmeraj oglasiti na telefon. Razumem, da smo včasih tečni in slabe volje, siti vsakodnevnega norenja. Razumem tudi, da smo eni bolj trmasti od drugih, zahtevnejši pri tem ali onem, morda obsedeni z za nekatere banalnimi stvarmi. A prepričanje v lastno večvrednost? To mi ne steče po grlu.

Da nekdo, ki je bil nekoč enako gol in bos kot jaz sama, nedolžen, jokav in smrkav, méni, da so tla, po katerih hodi, vredna znatno več od pôda nekoga drugega? Skrajno neokusno, neprebavljivo. Da, tečno.

Določena mera samozavesti je dobra. Najbrž celo koristna. Se strinjam. Če človek ve, kje je meja. Ko jo prestopi in se začne počutiti kot vzbrstel iz grškega božanstva, postane vsa stvar docela tečna. Resno. Tečna. Ti večvrednostni kompleksi, ki jih imajo nekateri … Bodisi zaradi svoje službe bodisi zaradi družbenega položaja. Saj zmanjka besed. Samo pritisk narašča, nohti se zabadajo v pesti, zobje grizejo notranjost ustne votline. So rojeni taki? Je večvrednost popolnoma privzgojena? Ne vem. Vprašanje, primerno za strokovnjake.

Vem pa, da ne maram takih ljudi. Ne maram jih in pika. V popolnem svetu bi se jim pač izognila v širokem loku, tako pa bivam z njimi. Sreča je zgolj ta, da jih ni prav veliko. Skozi leta sem se naučila iz svojega življenja brisati ljudi, ki me živcirajo, utrujajo, mi jemljejo čas in energijo. In tako sem počistila tudi nekaj »malih bogov«. Sem in tja se kakšen še vedno nariše in zahteva pozornost. Čisto vseh se žal ne da posesati in odvreči.

V idealnem svetu bi bile dobrine pravično razdeljene. Vsi bi imeli odlične službe in kup prostega časa. Brez utvar zrem v prihodnost. In pripravljam telo in duha, da opravim s še zadnjimi (u)boštvi.