Kroki

Ti sončni marčevski dnevi so mi pisani na kožo. Rojevajo se nove ideje, delovna vnema (še) ne popušča, v roki sta svinčnik in rokovnik, v katerega sem vestno označila prihajajoči dopust.

Ne pustim, da me vznejevolji drama okrog premikanja ure – prilagodila se bom, za karkoli se bomo že odločili. Tudi kričanje ptic pred šesto uro zjutraj preživim in migreno, ki udari sem in tja. Malce me sicer skrbijo mravlje, ker iz svoje kože vendarle ne morem. Pravzaprav sem vedno raje v njej.

Najljubši so mi kljub vsemu vikendi. Ko je nahrbtnik pripravljen, zemljevid pri roki. Ko hodim. Sama ali v dvoje. Da le grem na zrak in se nadiham. Tudi sonca več ne rabim nujno za to. Ker mi tako bežijo dopoldnevi in proste nato izkoriščam za delo.

Pomlad je res … samo moja. Do poletja. Ki bo tudi … moje.