Drobtinice otroka
Eden mojih najljubših spominov na nečakovo najbolj zgodnje otroštvo so njegove velike radovedne oči, ko ga je kaj prijetno vznemirilo. Ko je vzneseno poslušal, opazoval, molče premleval. To pogrešam pri odraslih. To pristno radovednost, uživanje v malenkostih. To odsotnost zadrege, ko česa ne vemo, pa nočemo vprašati. Ker bi s tem v lastnih očeh – kako zmotno – nekam padli. Nekam tja spodaj, kjer so tisti, ki sprašujejo, tisti, ki ne vedo.
Kako zmotno.
Pogrešam to pristno radovednost, opazovanje, iskreno navdušenje nad najboljšo kavo v mestu, nad soncem, ki posije po dveh dneh vetra, ki prezebe do kosti. Odveč mi je – vedno pogosteje – nenehno lovljenje ravnotežja, ker glasen smeh menda ni nekaj, kar krasi odrasle. Ker se glasno in iz dna globin trebuha smejijo le otroci.
Kako zmotno.
Še zmeraj me iskreno navdušujejo prvi spomladanski zvončki, še vedno ob tržnici, polni tulipanov, nemo obstanem s široko odprtimi očmi, tako podobna nečaku pri njegovih rosnih treh, štirih. Glasno se smejem in sprašujem za smer, ker to ljudje počnejo. Tudi odrasli ljudje. Tisti, ki nekje na poti v to odraslost niso izgubili drobtinice otroka v sebi.
