Sami

Zadnji dnevi mi minevajo v sladkih skrbeh. Odpravljam se na pot. Sama. In presenečajo me začudena vprašanja, kako to, da si nekam upam sama in iz kakšnega čudnega razloga bi se človek kamorkoli sploh odpravil sam. Če mu ni treba.

Pa sem se nekaj časa po tihem čudila sama pri sebi – mar je res tako čudno, če se z veseljem nekam odpravim sama? Zgolj za par dni? Če uživam, ko delam načrte, katere muzeje bom obiskala, koliko galerij ne izpustila? Sama. Kako bom v muzeju tulipanov preždela celo popoldne, če bom ravno na volji in izpustila Rdečo četrt, če me pač ne bo pritegnila.

Ljudje posedujemo tečno lastnost, da druge sodimo po sebi. Pogosto padem na tem izpitu, nisem izjema, žal, čeprav se trudim, da bi vendarle bila. Nisem, mirno priznam. Se pa nikoli nisem čudila ljudem, ki so bili radi sami s seboj. Pravzaprav sem jim vedno bolj podobna. Morda, ker sem zaradi narave svojega dela nenehno obkrožena z ljudmi, morda, ker sem sama sebi popolnoma zadostna. Nočem ostati sama, ne, hočem pa sem in tja imeti čas zgolj zase.

In če si lahko vzamem tri dni, tri cele dni, za pohajkovanje po muzejih, sama, če lahko grem, kamorkoli mi srce poželi in tam ostanem, ne da bi me kdo preganjal. Če si to lahko privoščim, zakaj pa ne?

Sama sebi sem res dobra družba, priznam. Ker je včasih preprosto treba. Biti sam.