Vse najboljše (zame, zate, za nas)

Blog praznuje 3. rojstni dan. Danes, jutri, v resnici ni važno. Tri leta kovanja bolj ali manj posrečenih zapisov, tri leta izlivanja lastnih misli na papir, tri leta terapevtske dejavnosti, ki me nič ne stane (in sem in tja v resnici čudežno deluje).

Kaj torej zaželeti sama sebi? Če sem povsem iskrena, si želim par dni miru in tišine, odklopa in sončnega vremena. Morda pa v resnici pride vse skupaj. Kmalu.

Želim si, da bi se nočna omarica še naprej šibila pod težo knjig, ki strumno čakajo na uro ali dve prostega časa in želim si … želim si, da bi me navdih nikoli ne zapustil.

Tu je nekaj statistike.

Število objav, vključno z današnjo? 157. Najmanj 157 razlogov za praznovanj torej.

Ure in minute, namenjene pisanju? 100, 500, 1000. Ne štejem (več).

Najbolj brane vsebine? Ni kruha? Jej potico. Čudežna beseda. Propadanje.

Obisk na strani? 13.000 (in raste).

Tako. To so številke. Ki morda povedo veliko, na drugi strani pa tudi čisto nič. Tisto resnično pomembno je namreč čas, preživet za tipkovnico, terapevtski učinek, ki ga ima pričujoče pisanje, občutek, da si morda le enemu od dveh milijonov in nekaj za spoznanje odprl oči.

Tisto resnično pomembno si ti. Ti. Ti, dragi bralec, brez katerega bi ta blog že odšel na smetišče zgodovine oziroma obstal v aprilu 2016. Ti, dragi bralka, ki sem in tja pohvališ, občasno pograjaš, a daš odziv – kar (mi) pomeni neskončno veliko.

Na zdravje, hvala za podporo in »se beremo« spet prihodnji petek.