Prešerno k Prešernu

Priznajmo si – ni vsaka gledališka predstava dobra, vsak roman zanimiv. Ni vsaka umetniška slika, kot bi jo ustvaril Vincent. Ni. Ogromno balasta se najde v kulturi, umetnosti, tako kot se ga najde povsod. Sama priporočil in kritik že dolgo ne jemljem več za suho zlato. Preberem, kolikor jih uspem, če me zdrami, si preberem še enkrat in se nato sama odločim, ali si delo zasluži mojo pozornost.

Vedno sem in vedno bom našla čas za branje. Nočna omarica ječi pod težo vsega, kar moram (nekoč) vzeti v roke. Tudi za teater si ga jemljem, načrtno. Za oglede muzejev in galerij, slikarskih razstav, ki jih prinese v (še sprejemljivo) bližino. Po lastni presoji in okusu.

Ne silim se (več) za vsako ceno brati in spremljati del, ki jih na površje potiskajo za to izučeni/poklicani. Zagotovo mi na tak način uidejo posamezni dragulji, ki bi mi morda vzeli sapo in ta križ zavestno nosim sama. Po drugi strani pa ne izgubljam časa za stvaritve, ki so v zadnjem času tako zelo popularne, pa vendar … ne »dišijo« prav. Komedije, ki skušajo privabiti s seksom v naslovu so lep primer vsega, kar zame ni in ne bi smel biti teater.

Kultura, ker je ravno tak dan in se spodobi umovati o njej, ima zato hudičevo težko delo – po eni strani poskušati prepustiti se malemu trgu, ki kot bi ne zmogel prek tri vrstice višje omenjenih »spermastih« zvarkov. Po drugi strani dopuščati, da obstajajo posamezniki z lastnim mnenjem in (ne)okusom. Zavestno se truditi in ne obsojati ljudi, ki padejo s stola že, ko zaslišijo štajerski naglas, norčevanje iz lastne debele riti in vice o prdenju.

Morda bi veljalo načrtno vzgajati že od malih nog. Potiskati v roke slikanice in Grozne Gašperje. Voziti na lutkovne predstave, ne v Dramo na Matička, ki se ženi, kar sem opazila oni dan in bila (neprijetno) presenečena. Tudi tako namreč 6-letnikom zagabimo gledališče. Vzgajati počasi, načrtno, korak za korakom. Da kultura ni nekaj, kar speče, pač pa nekaj, kar poboža. V pravih odmerkih. Na pravi način. Ob pravem času, s pravimi ljudmi.