Narava

Človek je zanimivo bitje. Komaj se uspe skobacati iz plenic, z znanjem in izkušnjami prilesti do točke preloma, uživati morda še nekaj kratkih sap sadove svojega truda, se krivulja neizpodbitno usmeri navzdol. Nekateri prej, drugi pozneje, redki srečneži nikoli, se znova pričnejo spreminjati v otroka.

Sluh izginja, vid popušča, moči, kot da je ni več. Hrbet se ukrivi, koža postaja tanka in pepelnata, polna starostnih peg in modric. Pa bi vse nekako šlo, če bi vsaj um ostal. A popušča tudi ta pod težo preteklih izkušenj, spominov, dejanj.

Kot bi narava na vsak način hotela dokazati, da smo vsi v njenih rokah. Da se lahko igramo s svojim življenjem, delamo napake, odpuščamo in kaznujemo, vtikamo svoje nosove povsod, kamor jih ne bi smeli, lovimo svojo lastno senco in nosimo naprodaj vratove - in vendar smo proti njej povsem nemočni.

Na koncu vseh koncev bomo znova pristali v plenicah, odvisni od nekih tujih rok, na grbi prvemu, drugemu ali tretji, čeprav so bodo trudili tega ne pokazati. Nam v obraz. Narava ve, narava zna. Narava ne skopari, narava vse povrne.