Januarski obračun

52 mi jih je znova uspelo nanizati. Nekaj čisto novih, par drugače ukrojenih, nekaj starih. Zelo na oko rečeno to pomeni približno 1300 vrstic ali 15.000 besed. Dotični zapis je natanko 150. po vrsti.

Tretje leto teče, odkar ustvarjam ta blog. Po eni strani s tem »skrbim« za pisateljsko kondicijo (menda pravi pisatelji trdijo, da jo moraš redno vzdrževati), po drugi bruham ven, kar bi sicer tlelo v meni. Kakorkoli torej stvar obrnem, je stran koristna. Zame.

Ne, da bi bralce jemala kar vse mar, niti slučajno. Vse pohvale in graje so več kot dobrodošle, še posebej slednje (povečini) upoštevam. Je pa blog (kako prikladno) v prvi vrsti namenjen temu, da si sčistim duha. In že v prvem letu tega »pisateljevanja« sem ugotovila, da je to izjemno koristna terapija. Podobna vsakodnevni vožnji v službo.

Nič se namreč ne more primerjati s tem, da človek preživi kakšno uro ali dve sam s sabo in prelije na papir te trne. Ali jih – če se znova poslužim primerjave s službo – izbruha v zrak med enourno vožnjo proti domu. Marsikateri prepir se na ta način konča, še preden se je dobro začel.

Edino, kar me pogosto muči, je to, da mi vse bolj zmanjkuje časa za ustvarjanje malih, 20- do 30-vrstičnih »mojstrovin«. Saj ne, da ga prav res ne bi imela, le vzeti si ga moram. Se zavestno odločiti in sesti za računalnik ter pisati. Pisati.

Z ljubeznijo. Brez navednic.