Pravljičnih 7 leta 2018

Že davno tega sem se naučila, kako brez potrebe je, da delam novoletne zaobljube ali pišem sezname, kaj vse bi rada s prvim dnem novega leta spremenila. Sredi januarja mi ponavadi zmanjka vneme in iz vsega skupaj nato ni nič.

Zato se bom letos (znova) ozrla nazaj, na tisto, po čemer si bom zapomnila leto, ki se izteka. A zgolj na tisto lepo, pozitivno. Morda mi nekoč te vrstice narišejo nasmeh na usta, nekoč, ko bo spomin že pešal.

Mojih najljubših 7 letošnjega leta:

1. Lekcije, male in velike. Tiste zares pomembne in takšne, ki so odšle v trenu. Vsaka zase me je oblikovala v to, kar sem. V to, kar še bom.

2. Nova služba, v kateri se učim iz dneva v dan (od najboljših). Tempo je silovit, a še vedno sem prepričana, da je bila aprilska odločitev ena najboljših v mojem življenju.

3. Minute, ure, dnevi, preživeti na tem blogu. Ker je moj. In vaš. Naš. Resda mi za zapise vedno pogosteje zmanjka časa, a kljub temu se silim, da enkrat na teden sedem za računalnik z namenom spisati nekaj z "ljubeznijo".

4. Osvojeni dvatisočaki. Precej manj jih je bilo, kot bi si želela. A zdrava sem, lahko hodim in v letu 2019 me bodo čakali, vem. Pa s tem ne mislim zgolj na vrhove gora.

5. Vse prebrane knjige, ne štejem jih več, vse kave z meni ljubimi, koncerti in preredka družinska srečanja. Ena sama gledališka predstava, v opomin na to, kako rada imam teater, opomin na to, da naj si zanj večkrat vzamem čas.

6. Vsi, prav vsi (pre)kratki morski trenutki. Male iskrice, ki so lepšale poletje.

7. Vsak iskren, srčen nasmeh, ki sem ga dala in prejela. Upam, da je bilo za spoznanje več prvih, upam (srčno).

Sedem, ker je menda to pravljična številka. Želim si, da bi bilo tudi leto, ki prihaja prav tako. Pravljično. Le sem in tja naj, če že mora in vem, da tudi bo, ker življenje pač ni pravljica, prinese kakšen trn, da bom pravljico znala ceniti še bolj.