Smrtin dnevnik: Parižani

Prišlo je poletje.

Kradljivki knjig je vse šlo zelo dobro.

Zame je bilo nebo barve Judov.

Ko so njihova telesa nehala iskati špranje v vratih, so se njihove duše dvignile. Njihovi nohti so praskali po vratih in so bili v nekaterih primerih pribiti vanje s surovo močjo obupa, in njihovi duhovi so prišli proti meni, v moje roke. Splezali smo iz prostorov za prhanje, na streho, in višje, v zanesljivo prostranost večnosti. Kar niso mi jih nehali podajati. Minuto za minuto. Prho za prho.

Nikoli ne bom pozabila prvega dne v Auschwitzu, prvega dne v Mauthausnu. Na drugem kraju sem jih čez čas pobirala tudi na dnu velike pečine, ko so se njihovi pobegi izkazali za grozno napačne. Bilo je polno polomljenih teles in mrtva, mirna srca. Vseeno je bilo bolje kot plin. Nekatere izmed njih sem ujela, ko so bili komaj na pol poti navzdol. Imam te, sem si mislila, ko sem držala njihove duše v zraku, medtem ko so ostanki njihovega bitja - njihove fizične lupine - strmo padali na tla. Vse so bile lahke, kot lupine praznih lešnikov. Dimasto nebo na tistih mestih. Vonj po štedilniku na drva, a še vedno tako hladen.

Zadrgetam, če se spomnim - ko se skušam ne zavedati vsega tega.

V roke pihnem topel zrak, da bi jih pogrela.

A težko jih je obdržati tople, če duše še vedno trepetajo.

"Bog."

Kadar pomislim nanj, vedno izgovorim njegovo ime.

"Bog."

Dvakrat sem ga izgovorila.

Njegovo ime izgovarjam v jalovem poskusu, da bi razumela.

"Toda tvoje delo ni, da bi razumela." Odgovor je prišel od mene. Bog nikoli nič ne reče. Mislite, da ste samo vi tisti, ki vam nikoli ne odgovori? "Tvoje delo je, da ..." in neham se poslušati, ker, če povem odkrito, se utrujam. KO začnem takole razmišljati, postanem tako zelo izmučena in nimam tega razkošja, da bi se lahko prepuščala izčrpanosti. Primorana sem nadaljevati, saj čeprav to ne velja za vse ljudi na svetu, velja za veliko večino - da smrt ne čaka nikogar, in če že, ponavadi ne čaka dolgo.*

Iz knjige kradljivka knjig, ki je izšla pri založbi SANJE. O deklici, ki je požirala besede, ki je kradla knjige, da jih je lahko brala (tudi drugim). O nabiralki črk ... in o tem, kakšno moč imajo besede. Gromke, glasne, trde, boleče, z mečem posejane in na trnju pognane.

P. S. V torek je vrata odprl Slovenski knjižni sejem. Grem ... kot kradljivka knjig, po besede.