Cena za molk

Vzgojena sem bila, da spoštujem starejše. Da pozdravim na cesti. Vzgojena sem bila, da v čistost in smelost nekaterih poklicev ne dvomim – v duhovnike, zdravnike, učitelje. Kot bi bili nekakšna superiorna rasa, ki ima vedno prav.

Vcepili so mi tudi, da se moram postaviti zase, a ne za vsako ceno. Da je pogosto morda celo bolje molčati, ker nekaterih stvari pač ne moreš spremeniti. Nepoštenosti na primer. Neenakosti. Nepravičnosti. Zahrbtnosti.

A kdo jo bo, če ne slehernik, kot sem sama?

Kaj mi torej preostane, ko sem priča nepoštenosti, nepravičnosti? Da spregovorim. Da zakričim, napišem, povem, izdam. Da zašepetam, če ne gre drugače. Zahtevam pojasnila. Da vztrajam, pišem, povem še drugič, tretjič, četrtič. Da znova zahtevam pojasnila.

Morda sem včasih molčala, vdana v usodo. Nič več. Ker molk presneto iritira in me spravlja v slabo voljo. Ker me molk ob nepoštenosti, neenakosti, pa čeprav so v srčiki morda zgolj malenkosti, ponižuje. Ponižuje mene in moje bližnje.

Molčati, torej, ali se postaviti zase in za svoje? Izbira – kljub vzgoji, da res ni treba nenehno iskati razprtij, opozarjati na nepravilnosti – ni težka. Res ni težka.