Žalost. Moja, tvoja, njena
O izgubah znova in znova razmišljam v teh zadnjih dneh pred dnevom mrtvih. In o tem, da obstaja prav toliko načinov žalovanja, kot je ljudi, ki se soočajo s tem. Razmišljam še vedno, kako različni so izrazi na obrazih, izrazi, ki jih riše žalost.
Ljudje smo si različni, različni tudi v tem, kako se soočamo z bolečino. Glasen jok ni zmeraj nujno dokaz pristne žalosti in stoična drža ne vedno znak za ravnodušnost. Nekomu v obdobju žalovanja pomaga zatekanje k bogu, našemu, njihovemu, da le človek čuti roko opore, čeprav je ta zgolj navidezna, neoprijemljiva.
Dneva mrtvih ne maram. Ne zato, ker je »praznik« že sam po sebi dovolj morbiden, pač pa zato, ker mu pravimo praznik in ker imam občutek, da me nekdo drug »sili«, da žalujem. Na svojega prezgodaj umrlega očeta se spomnim vsak dan, večkrat, in razmišljam, kako bi mu bil trapast moj novi avto, ker pač ni prave znamke. Kako bi se jezil, ker mu je prekipela kava in s kakšnim veseljem bi mali punčki čez balkon delil sadne rezine. Pa kako bi me pri mojih tridesetih (+) klical Ajči. Za obujanje spominov zato ne potrebujem določenega dne.
Precej blizu mi je tako način, kako s spominom na mrtve »opravijo« v Mehiki. Tam jih v obdobju žalovanja vsaj na zunaj ne zaznamujeta črnina in jok, pač pa radoživost. Mehičani v spomin na svoje umrle postavijo oltarček z njihovo fotografijo, najljubšo hrano in pijačo ter predmeti, ki so bili ljubi pokojnikom. Tudi dan spomina na mrtve je prežet z optimizmom, intenzivno obujajo spomine na tiste, ki so jih zapustili. Druga(čna) kultura, pač.
Pomenljivo – ali pa ne. V Mehiki, Egiptu in na Japonskem je rumena barva žalovanja. Rumena kot sonce. Kot nasmeh. Optimizem. Rumena kot spomin na vse, ki so prezgodaj odšli. Rumena, ki si včasih kljub vsemu dopusti kakšno solzo. Obožujem rumeno.
