Čudežna beseda

Kot otrok sem včasih, ki mu moraš tisoč in enkrat ponoviti, da osvoji. Preprosto besedo z ogromno težo. Ne.

Ne, ne ljubi se mi pogovarjati po telefonu. Ne, nimam časa za kavo, rada bi bila sama. Ne, prav zares nimam časa. Ne, enkrat na leto želim preživeti ves dan na kavču. Sem pač lena, pa kaj.

Ne, tega nočem. Tega ne želim. Ni mi do tega. Zakaj? Ker je to pač moja pravica.

Ne, ta šala mi res ni smešna. Ne, ne želim te v svoji bližini. V soboto se mi ne ljubi od doma. Ne, nikoli ne zamujam. Nikoli? Nikoli, ker je to nespoštljivo do drugih, ki čakajo. Ne, prav res si ne domišljam, da se ves svet vrti okoli mene. Prav res. In da, ljubo bi mi bilo, če bi to lekcijo osvojili vsi.

Ne, ni mi žal, da zapravljam denar za knjige. Precej denarja. Ni mi in mi nikoli ne bo. Ne, sama sebi se res ne zdim smešna, ker še vedno pošiljam razglednice z izletov in potovanj. Ni mi žal, da sem pojedla za večerjo celo pico, čeprav to ni recept za zdrav način življenja, vem. Ne, res mi ni žal.

Da, se povsem strinjam. Na papirju in v virtualnem svetu je ta čudežna beseda precej lažje izrekljiva in napisana kot pa v realnosti.