Tistih nekaj stvari

Po službeni dolžnosti že ves teden razmišljam o tem, za kaj vse sem oziroma moram biti hvaležna v življenju. Pravzaprav ne – zakaj BI morala biti hvaležna, pa pogosto nisem, ker stvari pač jemljem za samoumevne.

Imam dve roki in hitre prste, ki mi dobro služijo. Dve zdravi nogi, pripravljeni, da me prenašata na vse mogoče vrhove. Glavo kolikor toliko na mestu, s spominom, ki se ne izgublja. Možgane. Ki se jih trudim uporabljati kar najbolj pogosto.

Imam streho nad glavo in družino, ki mi bo (upam) stala ob strani, ne glede na to, kam me odnese. Avtomobilček, star sicer 14 let, ampak sem vanj prav zatrapana. Moj je, vozi me s točke a do točke b in to je pravzaprav vse, kar pričakujem od njega.

Nisem pesimist, čeprav imam trenutno tiste slabše dni, ko precej stokam in se pogosto smilim sama sebi, a zmorem dovolj pogosto spustiti na plan tudi zadovoljivo mero črnega humorja, s katerim preživim. Te slabše dni.

Preživljam se s pisanjem, moja služba je moj hobi in obratno. Rada grem v službo, tudi ko je naporna, ko sem tečna, ko sneži in sem na cesti dve uri in pol. Redko pridem v uredništvo slabe volje, res redko. Hvaležna sem, da uživam v svojem delu. Koliko pa jih nenazadnje je, ki to lahko rečejo?