Zbogom, poletje

Neverjetno je, kako bliskovito je mimo mene švignilo letošnje poletje. Predvsem zato, ker sem imela le malo resničnega odklopa (telesa in duha). Pogrešam morje, tako zelo, da včasih prav zaboli. Ne le slano vodo sámo, pač pa tisti mir, poležavanje na plaži, najmanj pet knjig v kovčku, od katerih je ena boljša od druge. Optimistka sem, zato vem, da pride nekoč čas tudi za to – čeprav brez vode, pa morda (vsaj) z vsem ostalim.

Po čem si ga bom torej zapomnila, to poletje 2018? Po ogromni prelomnici, ki se je (kakor sedaj kaže) izkazala za eno najboljših odločitev v mojem življenju. Pisala sem, da je menjava službe izjemen stres, a je bila vredna sleherne neprespane noči, tuhtanja za in proti, strahu pred novimi izzivi. Zares vredna.

Od junija sem torej spoznala kup novih ljudi, ki bodo – verjamem da – pustili sledi na moji poklicni in zasebni poti. (Na)Učila sem se, kako gledati na svet in ljudi okrog sebe s širino, kako biti strpna in potrpežljiva – proces, ki pri meni traja, odkar pomnim zase (ker vedno znova dodam, da mi strpnost pač ni bila položena v zibelko).

Osvojeni hribi, pa s tem ne mislim dobesedno samo dvatisočakov, srečni povratki nazaj v dolino, pot v Opatijo, ki je prinesla poznanstvo, ki ga ne bom nikoli pozabila, ker stiska roke človeku, ki je preživel Auschwitz, pač nihče ne pozabi. Nikoli. Julija bi oče praznoval 63 let. In znova sem skozi spomin praznovala sama. Tako pač je v življenju.

Jesen prihaja, vonjam jo v zraku, zato so poletna krila in meni tako ljube frfotajoče obleke pospravljeni v omaro. Že zdaj jih pogrešam, pa nižje temperature šele nalahno pritrkavajo na vhodna vrata.

Zbogom, ljubo poletje. Pa pridi še kdaj.