Oda jeseni

Barve. Priprave na (zimsko) spanje. Mir in šelestenje listja. Jesenska ležernost. Včasih prija še tisočkrat bolj kot poletna lenobnost.

Tu so barve, barve. Pisane, pristno jesenske. In ni res, da je zgolj poletje tisto, ki prinese mir, ne. Jesen mi na trenutke še tisočkrat bolj poboža duša in se uleže v srce kot poletje, čeprav ga imam neznansko rada. Če znova pomislim, gre pravzaprav vseskozi zgolj za to, da znamo najti nekaj dobrega v vsem, kar nam prekriža pot.

Septembra, oktobra popusti huda vročina, jutra so sveža, večeri prijetno hladni. Migrena odhaja in se vedno redkeje vrača, tek v hladu je neskončno bolj prijeten kot potenje v grozljivi vročini. Tu so še neizogiben vonj pečenega kostanja, nageljnovih žbic v kuhanem vinu, vonj po vroči čokoladi, ki ogreje prste. Pisani puloverji, ki jih na pragu poletja z neznanskim veseljem pospravim na dno omare, pa nato še z večjim navdušenjem vlačim na plan.

Krajši dnevi prisilijo, da bolje izkoristim svetlobo, čeprav drži, da to pogosto pelje v drvenje, občutek, da vseskozi nekaj zamujam. Narava je odeta v rumeno, oranžno, obožujem ju vedno bolj. Temperature se v hribih spustijo nizko, zrak je neverjetno svež, čist, kristalno čist in z vsakim letom znam to bolj ceniti, uživati v miru in tišini. Svežini. Svežini lastnih misli in duha.

Vprašanja, kje si dopustovala, po koncu avgusta nekako pojenjajo in vse do decembra je mir, ko jih zamenjajo tista, kako to, da ne smučam. Ah, ja, ti čari življenja.