Propadanje

Hudo je opazovati od blizu, iz prve vrste, kako propada človeško telo. Kako počasi drsi v sključenost, kako ga spremljata nenehen trud in stok. Kako se tresejo roke, polne starostnih peg. Roke, nekoč tako močne, da bi zate strgale zvezde z neba. Hudo, a ne najhuje. Je stvar, ki je še mnogo hujša, ki boli bolj, kot bi si človek lahko zamislil. Opazovati, kako od blizu propada človeški um. Kako beži spomin in se možgani trudijo uloviti ga in povleči nazaj na svetlo. In gre, včasih. Sem in tja, vse bolj poredko. Človeški um, ta čudež božji, brez katerega bi životarili in ne živeli. Čudež, ki ga imam raje kot karkoli. Misliti, občutiti, živeti te občutke. Misliti. Pa se ustavi, slej ko prej. Ne pri čisto vsakem, ne. Nekateri imajo srečo, da se um ne da, da se bori še takrat, ko popusti telo. Darilo? Kdo bi vedel. Ker nihče od nas ne more kar skočiti v ta um, ki se izgublja, popušča, ki počasi, a nezadržno odhaja. Kdo se bo prej vdal, je vprašanje, na katero ni odgovora. Morda je, pa ga sama nočem slišati. Opazovala bom to sključeno telo do konca, dokler bo šlo, poskušala biti potrpežljiva in vdana, čeprav velikokrat ne gre, ker mi potrpežljivost pač ni bila dana v zibelko. Poskušala bom, dolžna sem. Dolžna za vse tiste poskuse klatenja zvezd z neba.