Popotnica

Če človek bere spletne forume, posluša radijske oddaje, spremlja različna soočenja, se ne more znebiti občutka, da se Slovenci ne znamo pogovarjati. Lahko govorimo (in pišemo), se razume, a vedno znova pristanemo pri znani doktrini - jaz sem na tej strani, ti na oni. Da bi si prišla nasproti? Niti slučajno.

Ne zmoremo, če se še tako trudimo. In ker ne zmoremo mi, nič čudnega, da ne zmore politika (morda je bilo kdaj obratno, kdo bi vedel). Vsi točno vemo, kaj potrebuje država, kako naj bi se zvlekli iz statusa quo. Vemo, kako bi rešili zdravstvo, napolnili malho, iz katere črpa kultura. Če vprašaš slehernika, ve, odkod pripeljati sposoben (pošten) kader za vodstvene položaje. Vsi vemo vse, le dogovoriti se ne znamo, kako, kdaj, s čim. In - kdo. In - s kom.

In ker se ne zmoremo pogovoriti o najosnovnejših stvareh, je bilo nekako kristalno jasno, da šesterica ne bo zmogla najti skupne poti. Ker je malha pač ena sama, čeravno sestavljena tako, da pušča na različnih koncih. Čemu torej začudenje, da po nekaj tednih vlade še kar ni in ni?

Tudi, ko jo bomo dobili, bo popotnica slaba. Ker se resda pogovarjajo, venomer, kar naprej. A sem v resnih dvomih, da se tudi poslušajo, slišijo. Da razumejo. Da si bodo prišli nasproti, ko bo to najbolj potrebno.

Skrbi me. Ker slutim za vratom smrdečo sapo nove krize in slabo mi je ob misli, na kakšen način jo bomo pričakali. In - s kom. In - s čim.