Brez misli na jutri

Na vrhuncu poletja smo, pa sem se oni dan zalotila, kako razmišljam in delam načrte za jesen. Nikakor ne morem mimo tega, da bi prenehala živeti za dva, tri mesece vnaprej. Sem edina, ki to počnem? Edina, ki se poskušam tega znebiti?

Tečno mi je, ker do polnosti ne užijem trenutkov tu in zdaj. Obremenjeni s prihodnostjo mi vedno v trenu uide kakšen neprecenljiv spomin, vem, in če si še tako želim prenehati s tem, ne gre. Vsaj sem in tja znova zapadem v sezname, načrtovanje, kam in kako in s kom septembra, oktobra. Tečno do skrajnosti.

Morda si s tem poskušam "kupiti" občutek varnosti? Odgnati tesnobo pred neznanim? Morda bo pa to moj letošnji poletni življenjski dosežek - živeti zgolj v "zdaj". Za ta trenutek, za današnji dan. Brez misli na jutri, pojutrišnjem. Morda mi vendarle uspe.