Sreč(n)a

Na vraževerje ne dam dosti - ne pljuvam čez ramo, ko mi pot prekriža črna mačka, ne verjamem v srečne sedmice, čeprav sem pred davnimi časi zadela na lotu. Se pa (zanimivo) primem za gumb, ko srečam dimnikarja. Ne, ker bi mislila, da se mi bo sicer zgodila nesreča, pač pa iz čiste otroške navade.

A ker je ravno petek 13., razmišljam o sreči. Nekdanja sodelavka mi je pred časom namreč dejala, da sem srečen človek. Moja privzdignjena obrv je terjala pojasnilo in ga dobila. Hitro. Srečna sem, ker delam, kar imam rada, mi je odvrnila. Če prav pomislim, je imela prav.

Neznansko rada pišem in s tem se preživljam. Pisanje je moj hobi, moja služba, precejšen del mojega življenja. Res rada pišem.

Sreča je zame dobra knjiga. Več dobrih knjig. Gora dobrih knjig. Ljubeči ljudje, s katerimi nisem nujno v sorodu, mi pa lepšajo dneve, tedne, mesece. Leta. Možgani, ki mi jih je dovoljeno uporabljati.

Moj mali (veliki) nečak s tisoč in enim vprašanjem. Telefonski klic, ko ga najmanj pričakujem. Leseno nalivno pero, če že ne gre brez materialnih stvari. Roke in noge, ki me ubogajo, spomin, ki ne zapušča, ker lahko žal od blizu opazujem, kako hudo je, ko se to zgodi.

Izleti v hribe in srečni povratki nazaj v dolino. Tisoč in ena kava, ki jo večino časa pijem iz navade - da sem zato srečna. Tisoč veličastnih sonc sredi julija. Pravzaprav ne. Pravzaprav je čisto dovolj eno samo. Sredi julija. Za srečo.