Pravica

Sem in tja se ujamem v začaran krog slabe volje. Vznejevoljijo me trije, štirje dnevi deževnega vremena, ko bi moralo sijati tisoč veličastnih sonc. Pa gnile, plesnive nektarine, ki jih odkrijem nekje na dnu peharja s sadjem. Obet zapore ceste, ki mi bo odžrla najmanj dodatno uro krvavo želenega prostega časa.

Na srečo iritirajoči momenti ne trajajo dolgo. Morda par ur, nikoli, res nikoli ves dan ali celo dva. Trudim se, da okolice ne bi napajala z negativno energijo. Ne uspe mi prav zmeraj, priznam, se pa trudim, da bi bilo teh temnih trenutkov kar se da malo.

In še nekaj je. Tako, kot mi veliko pomeni, če sijem okrog sebe svetlobo namesto teme, si dovolim priznati, da imam sem in tja pravico do slabe volje. Pravico, da molčim. Pravico, da se ne smejem slabemu vicu. Pravico, da se ne hahljam iz vljudnosti. Pravico, da pokažem, da mi nekaj ni prav.

Najmanj sem in tja.