Smisel življenja

»Kajne, Anja, da moramo v življenju početi to, kar si želimo?« Tako mi je nekoč med pogovorom mimogrede navrgel moj mali nečak.

Modrovanje kot se šika, še posebej, ker mi je uho pritegnila beseda »moramo«. Moramo, torej nimamo izbire oziroma naj je vsaj ne bi imeli. Odrasli si jo kljub vsemu poiščemo, ste opazili? Nisem ga vprašala, katera (najbrž) odrasla glava mu je na um položila omenjeni nasvet. Vsekakor ji gre vsa pohvala v upanju, da se tudi sama drži navodila.

Res. Koliko odraslih se lahko »pohvali«, da v življenju vsaj sem in tja počne to, kar jih res sprosti, »odnese«. Pustimo službo. Ta je nuja, če nam je zraven še v užitek, smo v življenju verjetno dosegli stanje nirvane. Ampak ob službi naj bi nam ostalo nekaj prostega časa. Si vzamemo vsaj minuto, dve, morda kasneje zliti v ure (če smo pravi srečneži), da delamo stvari, ki so nam ljube?

V kakršni koli obliki že prihajajo k nam – v obliki teka, popoldanskega oblikovanja lesa, desetevrskega namakanja nožic v Beli, prostovoljnega dela. V obliki branja, dolgih klepetov s prijateljico z one strani Atlantika. Užitki v obliki pletenja, kvačkanja, plesnih vaj, poganjanja sobnega kolesa, izleta v evropsko prestolnico.

Razmišljam, če znamo ob malih užitkih pustiti za sabo slabo vest, da zapravljamo čas in denar, da nas bolj potrebujejo delo, družina, stanovanje. Ura na teden, ki si jo vzamemo zase, verjetno ne bo prinesla konca sveta. Še več, morda bo podarila nazaj širok nasmeh, dobro voljo, prepir ali dva manj.

Mogoče ne bo delovalo na vseh. A vsaj poskusiti je vredno. Vsaj poskusiti in si kasneje ne očitati.

Komaj čakam, da se podam iskat smisel življenja v ležanje na plaži, z izklopljenimi možgani in goro knjig. Ker preprosto »moram«. Nobene bevskajoče čivave, samo nekaj dni miru si želim in moči, da taisti smisel (življenja) prinesem nazaj v realni, domači ponoreli svet. Slaba vest se zaradi mene medtem lahko mirne duše utopi v Jadranu.