Neskončno morje življenjskih zgodb

Rada se vozim z mestnimi avtobusi. Idealna priložnost so za opazovanje ljudi. Zamišljam si, kam hitijo. Kakšni so za štirimi stenami. Jim služba morda krati spanec? Katere dolžnosti, radosti, jim okupirajo vsakdan. Kako pisan je, če sploh, ta vsakdan. Bolj živo moder kot siv? Lahko si predstavljate, koliko različnih parov oči, pisanih modnih kombinacij, prifrknjenih nosov in zanimivih pričesk srečam ob tem. In včasih razmišljam, kako neznansko veliko idealov, misli in želja nosijo v sebi.

Sem in tja se samo poigravam z ugibanjem, kakšen je njihov karakter. Kaj jih definira. So leni, trmasti, pikolovski, redoljubni? Vsejedi, šlampasti, pozabljivi? Nosijo vsak dan isti L'occitanov parfum? Lahko po obrazu, načinu hoje, po tem, kako se držijo za naslonjalo sedeža ugotovim, kaj počnejo v življenju?

Mislim, da ne. Življenje me je večkrat izučilo, da videz vara. In tudi to, da se ne gre zanašati na prvi vtis. Iz dejstva, da mladenka odstopi sedež starejši gospe s klobučkom seveda smem sklepati, da je dobro vzgojena.

Dvajsetletnica v temnem kostimu samoumevno porodi misel o prvem resnem razgovoru za službo, ko se na visokih petah mukoma prebija proti zadnjim vratom. In poslovnež, ki po telefonu govori surovo, ukazujoče, glasno, da ga sliši vseh ostalih petinštirideset bitij na avtobusu, žal sam po sebi ponuja domnevo o egocentrizmu.

Ne upam pa si obsojati matere, ki ukazujoče sika na petletnika. Ker ne vem, kaj so ji prinesle pretekle ure. Ne bi bilo prav, da bi vihala nos nad zaudarjajočim, zapuščenim, razcapanim možakarjem srednjih let, ki je morda zbral zadnje cente za vozovnico. Ne bi bilo prav. Si pa lahko predstavljam. Njegovo zgodbo. In zgodbe ostalih. Kako neznansko veliko idealov, misli in želja nosijo v sebi.

Rada se vozim z mestnimi avtobusi. Idealna priložnost so za opazovanje ljudi. Pa tudi za vpogled vase.