Štafeta norosti

Nekdanji dan mladosti je in ne bi zmogla mimo tega, četudi bi hotela, ker vem, da bo Facebook (če že nič drugega) poln obujanja spominov na tisti čas, ko si še nismo »zajebali države«. Poln hvalnic nekdanji skupni tvorbi, v kateri sta tekla med in mleko, kjer se je gradilo na veliko, dobilo vsega na pretek, še posebej služb, in je Tito skrbel za to, da nihče ni bil lačen in žejen.

Premlada sem (kako dobro to zveni), da bi se spomnila, če je bilo res tako. Sta res tekla med in mleko ali so morale ženske po higienske vložke čez mejo? Je bilo res vsega na pretek ali so gospodinje posodo skrivaj tihotapile iz italijanske Gorice? Je moški del populacije užival dvesto, tristo kilometrov od doma na obveznem služenju vojaškega roka nekje bogu »za leđima«?

Premlada sem, ne vem. Vem pa, kako se počutim danes, ko nenehno pogledujemo v polpreteklo zgodovino, namesto da bi živeli tukaj in zdaj. Slabo se počutim. Slabo. In vedno znova me fascinira, kako v letu 2018 Slovenci še kar ne zmoremo preboleti druge svetovne vojne, belih in rdečih, črnih in rjavih.

Nič nimam proti obujanju spominov, res ne. Uzakonila bi obvezne šolske obiske bolnišnice Franja, Dachaua in Auschwitza, Buchenwalda in Treblinke. Uzakonila, da nikoli ne bi pozabili tistega, česar se ne sme pozabiti. Da bi otrokom pokazali, kaj se rodi iz blejanja brez premisleka. Kaj lahko stori slehernik, ko je potisnjen v kot in ne vidi izhoda. Kako nasilna žival je lahko človek.

Ampak morda bi ob tem vendarle lahko tudi pustili zgodovini, da postane enkrat za spremembo dobra učiteljica, ozavestili, da se je vojna končala leta 1945, da so zmagali eni, zločine pa delali oboji. Oboji. Morda bi končno lahko prenehali očitati temu ali onemu, da je njegov prastric izdal soseda tistim z zvezdo, ki – priznajmo si – je znala biti tudi (izjemno) krvava.

Morda bi za voljo nas, ki imamo še nekaj pred sabo, ki znamo in zmoremo, ki si želimo, če nam boste le dovolili, pustili preteklost za sabo. Očitno je namreč, da imamo kup težav tu, pred nosom, težav, ki se jih ne želimo lotiti, ker je živeti 70 let nazaj pač preprosteje, kot pa pljuniti v roke in zgraditi drugo Švico. Morda bi veljalo vdihniti, premisliti in pogasiti to štafeto norosti.

Ena vojna se je končala leta 1945. S slepoto in tiščanjem glave v pesek počasi, a zanesljivo drsimo v novo.