O tisti, ki je k****

Politika mi je med najmanj ljubimi temami za pisanje. Kar je dokaj presenetljivo, prvič zato, ker so ti zapisi vedno med najbolj branimi in na drugi strani, ker tako ali drugače zavzema ogromen del mojega življenja, čeprav sama tega nočem. Vsaj ne večino časa.

Ko tako razmišljam, bi pravzaprav morala pisati zgolj in samo o tem.

Če se aktualna oblast obnaša, da problemov v zdravstvu ni, odprem denarnico, si mukoma plačam implantat ter zavidam vsem, ki problemov z zobmi ne poznajo.

Ko vlada zviša socialno podporo, mi v času brezposelnosti olajša nekaj tednov, mesecev. Posameznike, ki ob tem zmajujejo z glavo, ker je minimalna plača le za kanec višja, ki bentijo, da se ljudem bolj splača biti na socialni podpori, poskušam v tem času ignorirati – nihče si ne želi biti brezposeln in na plečih države. Nihče. Nihče, ki je zdrav in goji do sebe vsaj trohico spoštovanja.

Če resorno ministrstvo ukine denarno podporo temu ali onemu gledališču, muzeju, galeriji, če ustanovi tri svete in pet komisij, ki naj bi bdeli nad knjižnim trgom, pa v resnici s kulturo nimajo niti najmanjšega stika, sem jezna in razočarana. In ker se ta »če« vedno znova tvori v »ko«, sem jezna in razočarana pogosto. Prepogosto. Ker diham kulturo.

Pred volitvami, ko ni dneva, tedna, meseca, da ne bi ta ali oni obljubljal nebesa in v njih 1000 evrov pokojnine ter univerzalni temeljni dohodek, sem del množice, ki zmajuje z glavo, se čudi, križa, zavija z očmi. In smo pri še enem razlogu, zakaj ne maram pisati o tej k****.

O politiki ne maram pisati tudi zato, ker sem pri tem počutim hinavka. Ker se pritožujem, vpijem, zlivam gnojnico, a hkrati ne storim nič konkretnega, da bi se stvari premaknile z mrtve točke. Večino časa sem tako tudi sama košček v mozaiku doline Šentflorjanske, ki ne dojame, da je včasih pero lahko močno orožje.

Kamenček v mozaiku, ki ne dojame. Ali pač?