Moja kri in moje rane ...

Prejšnji teden sem se ob pisanja bloga o Tedu Hughesu zalotila v razmišljanju, da morda v zapisih preveč "utrujam" s svojo ljubeznijo do knjig in branja. V trenu, dveh sem misel izbrisala iz glave in ozavestila, da je odločitev, o čem bom pisala, moja. Moja in zgolj moja.

Tudi zato ne nazadnje imam blog - da po njem trosim svoje ideje. In da, pri teh letih se mi še vedno sem in tja pojavljajo taki nepotrebni prebliski. Moje življenje, moje odločitve, dopovedujem sama sebi znova in znova. Moja trnova krona in moj nasad vrtnic. Zopet in znova. Kot papiga.

Moja kri in moje rane. Moj duševni mir in moje odgovornosti. Učim se. Počasi. In nenazadnje tudi blog o knjigi nikoli in nikdar ni zgolj blog o - knjigi.