Izginjanja

Sem ena tistih, ki še vedno pišejo na liste papirje, majhne, večje. In sem ena tistih, ki še vedno pošiljajo čestitke. Tiste papirnate, pisane, tiste v kuverti in poslane po pošti. Posledično kupujem tudi svinčnike, kemične in navadne. In šilčke ter radirke.

V času, ko smo okupirani s telefoni in tablicami, ko se nam zdi, da ne bomo zmogli dihati in posledično živeti brez nenehne dosegljivosti, ko se nam zdi, da nam bo zagotovo nekaj ušlo, če gremo z linije, je papir neka oaza, ki spomni, kako je bilo nekoč. Nekoč, ko resnično ni bilo vse slabo, ravno nasprotno.

Tudi razglednice iz mest, ki jih obiščem, pošiljam. Prav zares, še vedno jih je moč dobiti, zares lepe se najdejo v poplavi krame, ki jo ponujajo stojnice tu in tam. Pa seveda znamke. Svetel je spomin na preteklost, ko smo bili vsak na svoj način mali, amaterski filatelisti. In najbrž se nekje na maminem podstrešju še vedno skrivajo (prašni) prtički, pa pisane sladoledne žličke ter sličice vseh mogočih izdaj.

Nekaj oprijemljivega je bilo v vsem tem. Nekaj, kar nikoli ne bo šlo v pozabo. Danes pa … danes pa vse beži. Izgine v trenu sekunde, dveh. Pa ne zgolj fizične stvari, ne. Tudi z interesi, željami, hrepenenji je tako. Izginjajo v trenih.

Občutek imam, da nič nima obstanka v teh norih, hitrih časih. In skušam ozavestiti, da je stvarnost pač taka. Časi se spreminjajo in prav je tako. Pa kljub temu čutim in verjamem, da držati v rokah nekaj oprijemljivega, trdnega, fizičnega, nekaj, kar je tu in zdaj, na nek čuden način ponuja varnost, pa čeprav vsaj hipno.