Živeti in pustiti živeti
Ne maram, da mi dež uniči (skoraj) popoln frufru. Da mi ljudje – dobesedno in v prenesenem pomenu – dihajo za ovratnik. Ne maram vonja česna in čebule, niti počasne internetne povezave. Ne maram posojati knjig, ker me ves čas skrbi, s kako velikimi »ušesi« jih bom dobila nazaj. Neverjetno, a kljub kazalnikom na vsakem koraku, nekateri še vedno pregibajo strani. Ni mi všeč poletno deževje in naravnost preziram obdobje treh, štirih tednov, ko se vse mravlje tega sveta spravijo nad mojo kuhinjo/kopalnico/dnevno sobo.
A živim. Kljub vsemu.
Ne maram (na srečo redkih) juter, ko mi mleko vzkipi po štedilniku. Ne maram novih čevljev, za katere se izkaže, da so mi pretesni. Še vedno se mi vsake toliko »posreči« kupiti ravno take. Nočem zapravljati časa za ljudi, ki mi ničesar ne pomenijo. A vendar včasih iz gole vljudnosti to vseeno počnem. Živcirajo me pravopisne napake. Resno. Prav dobesedno živcirajo. Kot zamujanje. Zamujanja ne bom nikoli razumela, še manj ljudi, ki ga opravičujejo in jemljejo kot nekaj samoumevnega.
A živim. Kljub vsemu naštetemu. Stvari gredo mimo, vedno. Čeprav se včasih zdi, da je konec sveta.
V slabo voljo me spravi dolga vrsta v trgovini. Kljub temu, da imam morda na voljo celo popoldne za nakupe, da me čas nikamor ne preganja, me iritirajo počasne trgovke. Pa se tega na vsak način poskušam odvaditi. Gledam naokrog, mrmram ljubo melodijo, karkoli, samo da ne bi po krivem obsojala. Tudi tega namreč ne prenesem. Ne maram zelja in repe v vseh oblikah, barvah, okusih! Brr. Sovražim občutek nemoči. Tudi prekarstvo in deljenje služb po sistemu vez in poznanstev.
A živim. Kljub vsemu. Mislim si, da bi bilo lahko precej huje. Lahko namreč rečem ne in jo odnesem brez klofute.
Čudim se ponorelim voznikom, pa me nato prešine, da morda dotični hiti k ženi v bolnišnico. Sovražim kobilice in stonoge. Dneve, ko udari migrena. Zadnje manjkajoče geslo v Delovi novoletni nagradni križanki. Čeprav je zadeva do kraja banalna. Ne maram ljudi, ki ocenjujejo druge po videzu in tudi ne tistih, ki ne odstopijo od prvega vtisa. Ne maram ljudi, ki ne znajo poslušati. Ki vedno kažejo zgolj na napake drugih in nikoli, prav nikoli ne vidijo svojih. Na trenutke preziram dva, tri, ki so polni sami sebe, ki z besedo ponižajo, poteptajo znanje in talent. Pa vdihnem in poskušam razumeti …
Da nihče ni popoln. Da se lastni problemi in življenjske preizkušnje posamezniku vedno zdijo večji, grozljivejši, kot so v resnici. Za to ne nazadnje tudi gre. Za pogled z distance, za širino. Za živeti in pustiti živeti.
