Kultura je (še vedno) zakon!

"Kam drugam pa naj grem s polno glavo novic o neodgovornih klovnih iz UKC in režečih se pozivanjih k okrepitvi vojske na meji kot v teater, muzeje, kino? Kam?" (prosto po Prešernu pred 8. februarjem)

Minister za kulturo Tone Peršak si je pred kratkim povsem upravičeno nakopal jezo slovenskih kulturnih ustvarjalcev (in laične javnosti). Ne le, da mu ni uspelo sprejeti Nacionalnega programa za kulturo, pač pa je državna sredstva odtegnil številnim paradnim konjem naše umetnosti in kulture. Od nekaterih njegovih predhodnikov bi pričakovala, da jim je za kulturo malo mar, ne pa od človeka, ki je v življenju že izdal nekaj knjig, znal sem in tja odpreti ust in se (vsaj v preteklosti) postaviti v bran slovenski kulturi. Minister je tako živ dokaz, kako zelo posameznika posrka vase kolesje državnega aparata.

Razumem, da najvišjim instancam kultura ni prioriteta. Da se ji namenja drobtine. Razumem, da so potrebe po novih tankih, puškah in vojaških uniformah velike, da Magna zahteva svoj delež in je milijarda za drugi tir življenjskega pomena, požrem lahko tudi, da se nepregledno morje različnih zavodov, agencij in društev financira (posredno) tudi iz mojega žepa, sama pa sem ob tem precej nemočna, kakor koli nepotrebno se mi to zdi. A licemerstva vrlih "kravaterjev", tega ne zmorem prebaviti. Dejstvo, da jim kultura (in z njo njeni ustvarjalci) zgolj sem in tja služijo kot priročno orodje za nabiranje všečkov, res sili na bruhanje.

Ob prezgodnji in tragični smrti igralskega maga Jerneja Šugmana so imeli na primer polna ust pohvalnih besed in strta srca. Kako zelo licemersko. Eden največjih igralcev, kar jih je (in bo) Slovenija kdaj koli imela je bil sinonim za vrhunce domače ustvarjalnosti, oni pa s temi istimi prsti, s katerimi so pisali izreke sožalja, jemljejo sredstva in vedno bolj krčijo proračun, namenjen kulturi.

In spoštovana laična javnost – argument, naj umetnost preživi na trgu, ker je zgolj ta edini pokazatelj kvalitete, je izpeta zgodba. Sofinanciranje kulture je pri tako majhnem trgu pač nuja, bolj je na mestu vprašanje, kje bi bili kot narod brez Prešerna, Cankarja, Tavčarja, Gradnika in Pavčka? Kje bi bili kot narod brez Cavazze, Zupančičeve, ne nazadnje brez Šugmana? Prepustiti slovenski jezik kapitalističnemu trgu? Resno? Bi si prav zares upali? Bi tvegali?

"Lahko nergate zaradi drobcev, ki se letno namenjajo kulturi, pa čeprav ta skromna sredstva rezultirajo v literaturi, operah, plesnih predstavah, festivalih in filmih, razstavah. Hkrati pa ste presunljivo mirni, ko v eni sami banki ponikne zastrašujočih šest milijard evrov davkoplačevalskega denarja, v zameno za prazen nič."

(anonimni komentator o rezultatih programskega razpisa za kulturo 2018-2012)