Rada sem punca

Rada sem punca. Tukaj in zdaj, Všeč so mi žive barve, rada imam rumeno in rožnato, vijolično in oranžno. Ne verjamem v stoodstotno enakost med spoloma, pa čeprav bi me znale feministke zaradi tega pribiti na križ. Tudi feminizem, ko smo ravno pri tem, mi gre občasno na živce. Narava je ustvarila dva spola, ki eden drugega čudovito dopolnjujeta, a da sta povsem enaka? Ne. Nista. In meni je tako čisto prav.

Res sem rada punca. Mirne vesti priznam, ko česa ne zmorem in tečno mi je, ko se od žensk pričakuje, da bomo za vsako ceno parirale moškim. Menim, da priznati nemoč ne pomeni nujno ponižanja za moj spol. Ne, prav nič ni narobe s tem. Prav je, da lahko (skoraj) kadarkoli odprem usta in še bolj, da takrat iz njih zleti kaj pametnega.

Všeč mi je, da sem neodvisna, pa ne zato, ker sem ženska. Takšna bi si želela biti tudi v črnem suknjiču in Converse copatih številka 44. Znam na primer zamenjati prazno gumo na avtomobilu, a z veseljem prenesem, če to lahko prepustim moškim. Ker sem rada punca, ki je včasih tudi na »komot«. Ni mi odveč očistiti filtra pri pralnem stroju, a če so v bližini močnejše roke, jim mirne vesti prepustim to delo.

Tisoč stvari bi lahko naštela, ki jih ženske počnemo bolje od moških, a se jih spomnim mnogo, ki jih je bolje pustiti njim. Ker znajo. Zakaj bi torej pri določenih stvareh vztrajala za vsako ceno? Grem medtem raje v lepotni salon – in da, tudi moški zahajajo tja, bi jih zato slučajno morali gledati postrani?

Menim, da ni nič narobe z moškim jokom, le gledam ga nerada. A nerada gledam tudi, ko joče ženska. Ne zdi se mi prav, da so ženske za nekatera dela manj plačane od moških kolegov, a ne nazadnje se mi prav tako zdi krivično, da so nekatere kolegice za enako delo bolje plačane kot jaz. In narava svojih prstov tu zraven pač ni vtaknila. Svojo posteljo si postiljamo sami.

Da, res sem rada punca. Tukaj in zdaj.