Srčnost, ki je ni (več)
Dogajanje v UKC Ljubljana je noro. Pika. Sama bi ga sicer gladko in z mirnim srcem razglasila za nezakonito in odgovorne, te bi odrasli, pametni in razgledani ljudje, vendarle morali znali najti, poslala v ječo. Da se namreč smejijo na vsa usta, razlagajo, kako je vse dobro, kako sistem deluje, ko pa vsi vemo, da očitno ne, je preseglo meje dobrega okusa. Srečo imajo, da živijo v Sloveniji. Ker mi vendarle požiramo. Požiramo. Požremo in pozabimo.
Že nekajkrat so se kopja slovenske politike, različnih lobijev in interesov lomila na plečih upokojencev, mezdnih delavcev, sem in tja tudi študentov, a še nikoli tako javno in glasno na ranah majcenih, nekaj sto gramov težkih otrok. In njihovih staršev. Niti predstavljati si ne znam, pa srčno upam, da mi nikoli ne bo treba, nemoči, ki jo čutijo, ko vedo, da se njihova stiska, njihova nemoč, izkorišča tako podlo, da se bolj podlo ne bi mogla. Vedo, pa kljub vsemu najbrž ne morejo verjeti, ker ne morem verjeti niti sama, pa nisem vpletena v to umazano zgodbo.
In ne, dragi (srčni) zdravniki, čeprav vam ta naziv daje zgolj papirnata diploma, pa čisto nič drugega. Za te zdrahe niso krivi novinarji. Nekdo pač mora odpreti usta, kajne. Opozoriti, glasno zakričati, da ga bo morda slišala pristojna ministrica, ki je tako polna trapastih puhlic, da se mi že smili, ko stopi pred kamere. Nekdo mora. Ker vi tega zagotovo ne boste storili, vrana vrani pač še nikoli ni izkljuvala oči. Ne, vzamem zadnji stavek nazaj. Tudi to se je že zgodilo, sem in tja. Ko je nekdo nekomu zares stopil na žulj, zagrizel v meso in izpljunil ter presodil, da ni vredno več molčati. Le da tega ni storil iz pravih razlogov.
Poznam pediatrinjo, ki je nekoč še kot študentka dejala, da ji gredo otroci na živce. In poznam zdravnike, tik pred upokojitvijo, ki so tako siti sami sebe, da ne vem, kako lahko živijo. In posledično so še precej bolj siti pacientov. Bila sem priča enoletnemu obiskovanju "strokovnjaka", tarnanju o bolečinah, ki je dovolil preiskavo šele, ko je bilo prepozno. Zares prepozno.
Zato ne trdim zaman, da bi morali bodoči zdravniki najmanj skozi sito psiholoških testov pred vstopom na fakulteto. Morda bi pomagalo. Morda bi že takrat našli narcise, nevredne bele halje. Morda, vredno bi bilo poskusiti, za voljo nas vseh, predvsem pa za voljo tistih zgoraj omenjenih malih, nedolžnih bitij, v katerih cevke strmimo že zadnjih nekaj mesecev.
