Oda za Primoža T.

Pred natanko 500 leti in tremi dnevi je Martin Luter s svojimi tezami spremenil zgodovino in vplival na številne narode. In bil je majhen narod in bil je velik mož.

To je oda za Primoža T., ki mi je dal nekaj, kar mi je neizmerno ljubo.

Rada imam slovenščino, moja je. Lastim si jo. Ponosna sem nanjo. Kot jezik je presneto težka, tega sem se zavedela že v ranih letih študija. A mi nikoli niti za hip ni prenehala biti lepa. Dvojino ima, pa kup prelepih besed. Metulji. Nevihta. Mavrica. Škržati. Pomežik. Midva. Mama. Tulipan. Žuborenje. Nebotičnik. Misel. Neskončnost. Dete. Žlahtnost. Škrati. Črka. Cepetavček.

Včasih med sprehodom ali tekom v mislih recitiram dele Prešernovega Krsta pri Savici. Gradnikovega Erosa. Lainščkove stihe o Prekmurju. Zlobčeva posvetila sinu in hčeri. Da urim spomin, treniram možgane. Morda tudi zato, da se čim večkrat zavem obstoja naših velikanov. Ker so. Velikani. Velikani naše pisane besede.

Tuji jeziki so bili od nekdaj moj hobi. Kvalitetno preživljanje prostega časa, trening za um. Zgolj slovenščina, moja slovenščina, pa mi je predstavljala vir navdiha. Še vedno je tako. Zato se jo trudim negovati. Včasih mi uspeva bolj, drugič manj. Angleščina je z mano že od otroštva, nekaj časa nazaj me je obsedla ruščina, nemščina gre za silo. Ostalo je vse slovenščina. Moja slovenščina.

Zanimivo, kako je bil to praktično edini predmet, ki mi ga niti za minuto niso nikoli zmogli priskutiti v šoli. Čeravno je slovnica včasih znala terjati svoj davek v obliki izgubljenega živca ali dveh, sem se pouka vedno veselila. Morda se nisem zmeraj strinjala z učnim načrtom, z izbiro obravnavanih del, ki so nam bila »vsiljena«, a spet in znova - slovenski jezik je bil vedno moj. Tako zelo, da tudi v kratkih SMS sporočilih vešče postavljam vejice, uporabljam veliko začetnico, upoštevam vsa pravila pisanja. Ker se to spodobi, ker tako izražam spoštovanje do lastnega jezika, ker preprosto ne znam drugače.

Zato (p)ostanimo ponosni na lasten jezik. Ne sramujmo se uporabe šumnikov. Uporabljajmo dvojino, tako ali drugače. Vzemimo sem in tja v roke katerega od velikanov. Jezik nas determinira, opredeljuje. Jezika nam nihče ne more vzeti. Zagotavlja nam identiteto, daje samozavest. Ne jemljimo ga kot nekaj samo po sebi umevnega. Zasluži si več. In mi z njim.

»Meje mojega jezika so meje mojega sveta.« (Ludwig Wittgenstein)