Socialna država. Mar res?

Pisala sem o upokojencih, o nizkih pokojninah, ki ne omogočajo dostojnega preživetja. In izpustila odgovor na vprašanje, kaj potem. Ko namreč posameznik pri 70., 80. ne zmore več živeti sam in potrebuje strokovno pomoč.

Domovi za ostarele so postali prava mala podjetja, to ni več javna skrivnost. Težava je, da si le redki lahko privoščijo zadnja leta življenja bivati v njih. V mojem malem kraju se najnižja cena začne pri dobrih 800 evrih na mesec. Kako torej računico uskladiti s pokojninami, o katerih sem pisala prejšnji teden? Nemogoče.

Oba moja stara starša skupaj, oba skupaj, nimata dovolj visoke pokojnine za bivanje enega od njiju v domu za starejše. In ker je potrebno vsako storitev, pranje perila, rjuh, britje in krajšanje las, dodatno plačevati, tableta lekadola stane na primer okrog evra, moramo k osnovni ceni za bivanje prišteti še najmanj 100 evrov na mesec. Starostnik bi torej moral imeti dobrih 1000 evrov pokojnine, da bi lahko sanjal o dostojnem življenju (če je vsak dan v domovih za starejše sploh dostojen, to je zgodba zase).

Koliko upokojencev poznate, ki imajo okrog 1000 evrov pokojnine? Jaz priznam, da enega, morda dva. Kaj bo torej z vsemi tistimi, ki bodo potrebovali »varen« prostor pod soncem? Razprodajali bomo, očitno. Razprodajali imetje. Stanovanje. Seštevali, računali. Prištevali tablete za glavobol, umivanje las. Računali, ali si lahko v novembru privošči križanke ali pepermintove bonbone.

Vse več je starejših v naši sredini, vse več je revnih starejših v naši sredini in še več jih bo. Ker zdrava pamet zapušča tiste, ki imajo v rokah moč, škarje in platno. Zdrava pamet? Kaj govorim? Kaj mi je? Zdrava pamet nima nič s tem.

Da je Slovenija socialna država? Ne bi rekla.