Šola (za življenje)
1. september je tak dan, ko se radi ali neradi spominjamo šolskih dni, ne glede na to, koliko časa je minilo od takrat, ko smo prestopali šolske pragove. Balast je že zdavnaj pozabljen, muke ob ulomkih in ogljikovodikih tudi.
Sama sem večino časa rada hodila v šolo. Z veseljem se spominjam učiteljic (učiteljev je bilo v mojih časih zgolj za vzorec), večine sošolcev, osnovnošolskih in srednješolskih, tudi tistih s fakultete. So svetle (in temne) izjeme, ki jih bom bodisi za vedno obdržala pri sebi bodisi za zmeraj pozabila. Takšno je pač življenje. A ne morem si kaj, da ne bi razmišljala o tem, kako zelo se je spremenila šola (in pod šolo mislim naš šolski sistem). Medtem ko je bila pred desetletji to predvsem stvar učenca, danes vedno bolj postaja stvar staršev, cele družine, pravzaprav.
Šola mi nikoli ni povzročala težav (in s tem mislim, da mi učenje ni povzročalo težav, ker tudi to vsak učenec loči – učenje in ocene na eni ter medsebojne odnose, obnašanje, lastno in tuje, na drugi strani). Posledično se mama v ta del mojega življenja ni nikoli niti malo vtikala. Mogoče je bila to napaka, ne vem. Morda bi se ob nasvetih odraslih možganov na trenutke odločala drugače, kot sem se.
Ampak kljub vsemu mi šola ni pustila trpkih spominov. Ker ni bilo takšnega norenja in tekmovalnosti, kot je (menda) prisotna danes, tudi stremljenja k strahoviti popolnosti ne. Čeprav smo se že takrat delili na lepše in slabše oblečene (misel, da je to izum današnjih dni, je roko na srce, naivna), bolj in manj moderne, piflarje in flegmatike, na motorično močnejše in šibkejše, se časa, preživetega v šolskih klopeh, z veseljem spominjam. In to je zame bistvo vsega.
Pa ne želim reči, da mora biti šola zgolj v veselje, seveda so tu obveznosti in zagotovo jih ni malo. A ko postanejo ure, preživete v šolskih klopeh, muka, ker je dan prežet z enim samim norenjem za odličnostjo, ker povprečje ni več dovolj dobro, ker bodo preživeli zgolj najboljši, bi se morali zamisliti. Bodimo iskreni - pri tridesetih, petintridesetih nas nihče več ne vpraša, ali imaš diplomo in kakšno je bilo naše povprečje ocen na srednji šoli. Pri tridesetih, petintridesetih štejejo delovne izkušnje, naše poklicne želje so največkrat že zdavnaj izoblikovane, ne glede na to, kolikokrat nam je petica pri geografiji morda za las ušla.
Prevelik del svojega življenja preživimo v šoli, da bi nas zaznamovala s trpko izkušnjo in vtisnila pečat, ki ga nobena (življenjska) radirka več ne bo izbrisala.
