Ne smejte se, postal sem klovn

"Predsednik na ledu, ki drsa v prazni dvorani, ki drsa v krogu, ki drsa v prazno, je pravzaprav prekrasna metafora te države." Aleš Čar.

Gospod predsednik!

Začelo se je novo predvolilno obdobje. Sovražim ta čas v letu. S pobeljenimi zobmi se boste smejali z vseh naslovnic, v mogočih in nemogočih položajih. Raja bo želela širok nasmeh, močan stisk roke, pokončno držo. Vi ji boste dajali vse to in še več. Upam si staviti, da boste poosebljena, reciva temu »pieteta«. Ker ta beseda je ena vaših najljubših, kajne?

Zadnja kampanja je bila precejšen uspeh, se razume, postavila vas je na predsedniški tron. Nekako sem domnevala, da tam res ne boste delali kakšne omembe vredne škode, pa se vam je najprej zgodil Štefanec, priplesala je »miška mala«, jokali ste na ograji egiptovske vile in "pogrešali" Slovenijo.

Nisem občutljive sorte, razumem, da se je potrebno približati ljudem. Dati občutek, da ste eden izmed nas. Ampak oprostite, gospod predsednik. Ne med razkoraki, počepi in sklecami, ne jokajoč na ograji v tujini. Ker se norčujete. Posredno ali neposredno, ni važno. Norčujete se.

Ponudite raje roko ljudem, ki so čez noč postali hrvaški državljani. Pomagajte čistiti Tojnico, pojdite na Kras h gasilcem, obiščite URI Soča in za to ne povejte novinarjem. Obujte gumijaste škornje in poskušajte za hip, samo za hip, vživeti se v ljudi, navadne, male ljudi. In delajte to, kot da resno mislite.

Predsednik države, vrhovni poveljnik slovenske vojske, je naziv, ki bi moral poosebljati spoštljivost, poštenost, gracioznost, če hočete. Predsednik države bi moral biti nekdo z izjemnim občutkom za to, kdaj se oglasiti in kaj takrat povedati. Nikakor vam ne oporekam tega, da se oglašate. Samo kaj, ko to počnete vedno ob nepravem času. Pozivate k spravi in strpnosti, kar je seveda pohvalno, a nekako vam uspe, da vse zveni, kot bi stresali puhlice. Resnično, puhlice. Govorite o krizi Evrope. Puhlice. Tudi ko morda dejansko poveste kaj pametnega, iz vaše zaigrane teatralne govorice raja ne izlušči nič uporabnega. In žal, gospod predsednik. Če kaj niste, niste dober igralec. Igralec, to že. A nikakor in nikdar niste bili dobri v tem.

Volila vas ne bom. Sem se vdala v usodo, da bo še kdaj na slovenski zemlji (v času mojega obstoja) kandidirala oseba, ki ne bo izpridila vsega, kar se da izpriditi. Zato mi je pravzaprav vseeno, če naš predsednik (p)ostanete vi. Ostanite naši še pet let. Igrajte najlepšega predsednika na svetu. Pozivajte k spravi in dialogu. Sončite svoje prelepe zobe. Poskusite delati čim manj škode.

Ampak kljub vsemu – predsednik ste. Ni se vam treba reklamirati s pomočjo aerobične vadbe. Še manj s prodajanjem sladoleda. Ker gre za težko prigaran kruh, vi pa se (ne)posredno norčujete iz tega. Resnično. Ni treba.