Delitve

Ne dolgo nazaj sem se potepala po Novi Gorici in se z nekaj starejšimi občani pogovarjala o preteklosti. Tudi o tem, kako, če sploh, jih je vsa ta desetletja delila meja, meja pač, ki je (usodno) zaznamovala ta del Primorske.

Vsi po vrsti so mi odgovarjali, da niso imeli nobenih težav s sosedi na óni strani te (ne)vidne črte. Sprejeli so realno stanje, živeli z njim, bivali, kakor so najbolje vedeli in znali. Običajni ljudje so bili to, ne veljaki, oblastniki, ne posamezniki s škarjami in platni v rokah. Običajni ljudje.

Vsak s svojimi stiskami in težavami, razmišljanji in željami, hrepenenji in sanjami. Živeli so pač tu (in tam) in skušali razumeti drug drugega. Devetdesetletna gospa mi je na vprašanje, kaj so čutili do njih na drugi strani, odgovorila, enkrat, dvakrat: "Običajni ljudje so bili to, ljudje kot ti in jaz. Delitve so bile povsem umetno ustvarjene."

Še vedno so. Hrepenenj in želja, sanj in stisk pač ne moreš razmejiti, deliti na naše in njihove. Težave nimajo barve in strankarske pripadnosti, težave so povsod, v vseh družinah, prečkajo sleherno mejo, ne da bi jih kdorkoli lahko prisilil pokazati osebno izkaznico.

Premalo vidimo sočloveka, za to gre. Premalo znamo resnično pogledati v druge oči, videti, zaznati, občutiti. Premalo zmoremo zaslutiti tujo nesrečo, odvrniti misel od umetno ustvarjenih konfliktov, s katerimi nas dnevno zasipajo tisti, ki se z njimi napajajo. Posameznik pač ne zmore od danes na jutri spremeniti sveta. Množica, ki stopa z roko v roki in podira meje, je na drugi strani povsem drugačna zgodba.