Vsi smo lepa Vida ...

Odločitev za življenje (življenje, ne zgolj bivanje) tukaj in zdaj se skoraj vedno izkaže kot dobra. A največkrat žal šele potem, ko zamudimo kup priložnosti in za nazaj hrepenimo, obžalujemo, tožimo in stokamo.

Vedno pogosteje se čudim, kako ne znamo več živeti v sedanjosti in za sedanjost, pač pa nam misli (in mnogokrat tudi srce) uhajajo v včeraj, kar načeloma še zmorem razumeti, pa tudi v jutri. In to mi je uganka. Čemu za nazaj lovimo prelepe trenutke, sončne stvari, zakaj vedno znova skozi spomin častimo posebne dogodke, kraje, ljudi, ko pa so tu, pred nami, ne znamo (ali zmoremo) zgolj - uživati.

Naj ponudim čisto banalen primer. Milano, Springsteenov koncert. Sedež nekje pod oblaki, ob meni pa oče in najstniški sin. Tri ure in pol je trajal koncert in ne bom pretiravala, res ne bom, če vam izdam, da sta zgolj tri skladbe poslušala osredotočena na pevca, živega in zdravega, ki je stal pred njima na odru. Večino spektakla sta preživela bodisi med pogovorom bodisi med snemanjem koncerta s telefonom, ki garantirano ne ponudi vrhunskega zvočnega doživetja, verjemite mi. Mastno sta torej plačala vstopnici, v živo gledala in poslušala enega najboljših glasbenikov na svetu, a živela v … jutri? Ko si bosta posnetke naložila na računalnik in ob njih orgazmirala ter vsem naokoli navdušeno pripovedovala, kako neverjetno dober je bil koncert?

To nenehno pričakovanje boljšega jutri je v naši krvi, imam občutek. Del slovenske identitete je, da hrepenimo kot lepa Vida, medtem pa nam življenje uhaja izpod prstov, neusmiljeno beži. In veste kaj? Prepričana sem, da se nekje globoko v sebi tega neprestano zavedamo. Zavedamo se, da izgubljamo, da zamujamo. In spet – del našega karakterja je, upam si staviti, da tako na nek čuden in sprevržen način mučimo sami sebe.

Za sedanjost, za ta težko dosegljivi tukaj in zdaj smo pač odgovorni zgolj in samo mi. Mi. Samo mi.