O širini

O širini je tekla beseda pred dnevi. O življenjski širini, akademski širini. O iskanju svojega prostora pod soncem. Tudi o iskricah v očeh, tistih, ki ti jih prinese delo, ki ga z veseljem opravljaš, pa služba, ki riše nasmehe na usta. O širini sva razpredali, o tisti, ki pride s šolo. S šolo življenja. Z vzponi in padci jo je treba sprejeti, šolo, četudi lekcije pikajo, trgajo, bodejo, včasih ponižajo, spet drugič bičajo, da ječi srce. Ni sleherna naloga, ki jo pred nas postavi življenje, lahka. Tudi z nešteto vajami se včasih zdi, da ne bo šlo, da bo zmagala sivina. Na nas je. Na nas samih je, kako široko bomo odprli oči in srce ter spustili vase žarke, ne nujno prav zmeraj tople in svetle. Na nas je, da (do)pustimo dihati, sami sebi in bližnjim. In spet in znova odpiramo oči, jemljemo, kar nam na pot nasujejo minute, dnevi, tedni, leta. Ter se iz tega učimo.

Saj zna vse skupaj biti povsem preprosto. Če si upamo, upamo pogledati na široko. Z vseh zornih kotov. Če si upamo prositi za pomoč, ko ne gre, ko nas potolče.