Človeštvo ima eno res učinkovito orožje – smeh*

Sobota, 27.aprila

Otroci se zasmejejo približno stokrat na dan, odrasli pa le še kakih petnajstkrat. Nekje vmes nas smeh mine, pravi raziskava. Starostniki niso obravnavani kot posebna kategorija, toda iz lastnih opažanj bi rekel, da se padajoča smejalna krivulja z naraščajočo starostjo nadaljuje. So pa seveda velike medsebojne razlike. Zadnje dni sem malo opazoval po domu in od tistih, ki jih redno videvam, se jih pet že tri dni ni zasmejalo. Druga skrajnost so štiri dame, ki se zelo pogosto smejejo. Tako pogosto in za take malenkosti, da ti začne parati živce, ko postaneš pozoren. (Torej ne smeš postati pozoren, ampak ko si to rečeš, je prepozno. Potem ne moreš biti več nepozoren.)

Sredino tvori glavnina, ki se redko zasmeje na ves glas, se pa redno smehlja. Hotel sem delati črtice za vsak nasmešek, vendar sem odnehal, ker mi je opravilo preveč kradlo pozornost, tako da sem za ljudi okoli sebe vedel, kolikokrat so se nasmehnili, ampak nisem imel pojma, o čem so se pogovarjali. Nazadnje so me začeli spraševati, ali se počutim dobro.

Zdaj skušam šteti, kolikokrat se sam zasmejem, a tudi to je lažje reči kot storiti. Bilanca po eni uri čajanke in eni uri biljarda z Graemom in Evertom: trikrat sem se zasmejal (na glas) in zbral nekje med deset in petnajst nasmeškov. Ni slabo.

Postalo pa mi je boleče jasno, da je, pri meni in pri drugih, veliko družbeno zaželenega smeha. Malo se zasmeješ tu, malo tam, edini razlog pa je ugajanje drugim: kot drobna gesta prijaznosti ali ker te ni dovolj v hlačah, da bi pokazal, da ti kaj ni smešno. Ali pa da se izogneš pogovoru.

Iz knjige Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼

*Mark Twain