Ne bom več čakala

Ne dolgo nazaj sem v službi pripravljala članek o presaditvah organov v Sloveniji. O tem, kako deluje Slovenija-transplant, krovna ustanova, ki povezuje nacionalni program zdravljenja s presaditvijo delov človeškega telesa, predstavila sem življenjsko zgodbo gospe, ki ji je presaditev ledvic in trebušne slinavke rešila življenje. Število bolnikov, ki v tem trenutku čakajo na organ, je visoko, previsoko. V začetku meseca marca je bilo na čakalnem spisku za presaditev registriranih 181 bolnikov. Na srce v povprečju čakajo 177 dni, pravijo na Slovenija-transplant, na jetra 77 dni in na ledvico slabo leto.

Na Valu 202 so v ponedeljek v programu za kratek čas gostili Danico Avsec, direktorico zavoda Slovenija-transplant, ki je med drugim omenila, da je število opredeljenih darovalcev organov pri nas tako nizko (tudi) zato, ker je smrt še vedno tabu. Ker se o tem nočemo pogovarjati niti razmišljati. Prav ima. Čeprav so najbrž redki, ki se s smrtjo še niso srečali, razdalja ni pomembna, nikoli ni lahko, nikoli, se te teme izogibamo. Kar je povsem normalno, vsi imamo raje svetle zgodbe, vsak bi pred takšnimi ali drugačnimi odhajanji vedno raje izbral življenje. In so dnevi, ko je pogrešanje hudo, res hudo in ko je vse, na kar se lahko nasloniš, lepi spomini.

A ob poslušanju njenih besed me je vendarle prešinilo, da tudi v smrti ni vedno vse črno. Za neznanca, neznanko, za nekega sina, vnuka, za mamo, očeta, za nekega partnerja, lahko ena smrt pomeni življenje. Nekako se mi zdi, da je krog tako pravzaprav lepo sklenjen. Avsecova je v etru povedala, da se je od 16. januarja, začetka letošnje kampanje Ne čakaj, postani darovalec, s katero osveščajo o pomembnosti darovanja organov in tkiv, številka opredeljenih darovalcev v dveh mesecih povečala za več kot petkrat. Očitno znamo poiskati informacije, razmisliti, premagati dvome in strahove, uvideti, da lahko črna zgodba za nekoga drugega postane luč življenja.

In krog? Ja, prav lepo bo sklenjen. Zato sem se odločila, da ne bom več čakala.