Začimbe življenja

Trma je ena mojih slabših karakternih lastnosti. Čeprav je sama čisto vedno ne vidim tako. Kot slabo. Enako je s soljenjem pameti. Ne prenesem ga, soljenja. Pri dvajsetih se človeku morda zdi, da je požrl vso pamet tega sveta. In se temu primerno tudi obnaša. Posledično zasluži ščepec ali dva, tri. Kasneje življenje (žal) navrže precej koristnih lekcij, nekatere osvojiš po lažji, druge po težji poti. Vse pridejo z razlogom, menim sama. In (iz)učijo, če jim to seveda dovolimo. S soljo ali brez.

Živeti in puščati živeti se mi zdi precej uporaben življenjski moto. Včasih se je potrebno pač ugrizniti v jezik, drugič spet človeške slabosti sprejmeš nekoliko lažje. Če že pišem o soli, mi je dotična začimba v kombinaciji s pametjo ena manj ljubih. Vegetarijanci, na primer. Nič nimam proti njim. Pojem izredno malo mesa, zato se ne morem šteti mednje. Večino časa ne razmišljam o njih, kot tudi ne o hrani. Pojém, kar mi ustreza, v kakršnikoli kombinaciji že. Trudim se edino pri tem, da ne (po)jem preveč, KADAR mi paše. Nikomur ne solim pameti glede tega. In enako pričakujem z nasprotne strani.

Neprestano bombardiranje s podatki o tem, kako škodljivo je kravje mleko, zakaj ga pijemo, ker je to skoraj isto, kot bi se še vedno dojili, koliko slabih snovi v telo vnesemo z rdečim mesom, me moti. Resno. Moti me. Seveda je prav, da se opozarja na pravice živali. A to ne izbriše dejstva, da množica teh, ki »solijo«, hkrati uporablja računalnike, pametne telefone, nosi usnjene pasove, jakne, gleda televizijo. Tudi bosih jih še nisem videla hoditi. Življenjskih filozofij je ne nazadnje ravno toliko, kolikor je duš na tem svetu. In vsak naj nosi svoj križ, pa tudi vsak sam najbolje ve, s kakšnim razlogom si ga je nadel.

Mleko mi je všeč. Ne sojino, še manj riževo. Kravje mleko. Rada imam jogurte in skuto, jajca. Obožujem sir. In da, priznam, v moji omari je nekaj usnjenih izdelkov. Morda sem v očeh nekaterih zato mučiteljica, izdajalka. Slab človek. Razumem. Ampak jaz ljudi, ki tega NE uživajo, ne zmerjam s hinavci. Pustim jih pri miru. Ne solim pameti. Zato imam menda pravico pričakovati, da tudi oni svojo sol ohranjajo v domačih omarah.

Še sreča, da je tako ali tako cimet moja daleč najljubša začimba.