V koži nekoga drugega
Nekaj let sem imela priložnost od blizu spremljati življenje oseb z okvaro sluha. Dovolj dolgo, da sem ozavestila, kako napačne predstave sem pred tem imela o gluhih in naglušnih. Večkrat sem mi je že zgodilo, da mi je kdo slučajno zastavil vprašanje, ali bi bila raje gluha ali slepa. Pa je bil moj odgovor vedno enak: gluha. Ker bi bila tako povsem samostojna in ker ta okvara ni tako huda, kot je slepota. Gluhota je povsem nevidna, nihče pravzaprav niti vedel ne bi, da nisem celostna, »popolna«, če hočete.
V teh letih, ko sem svet gluhih spremljala bolj podrobno, so se mi malce odprle oči. Gluhota je resda nevidna invalidnost, a ni v njej nič lahkega, vsakdanjega. Gre za okvaro, ki ljudi osami in zapre pred zunanjim svetom, za okvaro, ki udari tam, kjer (tako si vsaj predstavljam sama) je najhuje – pri stikih z zunanjim svetom. Ste se kdaj vprašali, kako bi gluhi osebi, ki za komunikacijo uporablja le znakovni jezik, pojasnili, do kdaj dela njen osebni zdravnik, kako odpreti bančni račun? Morda zveni banalno, a verjemite mi, da ni.
Pred dnevi sem se udeležila literarnega večera, odlična knjiga, pozitivno vzdušje, nabito polna dvorana. Pred mano je sedela gluha gospa, nasproti njej tolmač slovenskega znakovnega jezika. Ko je bila na vrsti projekcija fotografij, je luč v dvorani ugasnila, tolmačenje je naenkrat postalo težje, gospa se je nagnila naprej, kolikor se je pač dalo – improvizacija, skratka. Pomislila sem, da bi moral kdo kaj reči, prositi za eno samo luč. Pa smo molčali. Vsi. Tudi jaz sama. Še zdaj se sprašujem, zakaj.
Vživeti se v kožo nekoga drugega je v teoriji precej lahka naloga, resnična situacija šele pokaže, koliko nam je mar za sočloveka, kako gluhi smo in kako gluhi bomo ostali ...
