Moja vizija 2050
Leta 2050 bom stara natanko sedemdeset let. Z malo sreče bom zdrava in zadovoljna upokojenka. S precej, kaj precej, z res veliko sreče bom s svojo pokojnino lahko dostojno živela. S še večjo mero, res največjo, bodo v prihodnjih slabih tridesetih letih vladajočo garnituro zamenjali ljudje z možgani in vsaj trohico vesti. To je moja vizija. Ker ti, ki nam z vrha mahajo zdaj, so resnično izgubili sleherno mero dobrega okusa. Nekaj deset natipkanih strani, poimenovanih Vizija Slovenije 2050, je skupek nerazumljivih floskul, vrednih pol milijona evrov. Pol milijona evrov.
»Naša prihodnost je preveč pomembna, da bi jo prepustili naključju. Za boljši jutri je odgovoren vsak od nas. Danes.«
Tako pišejo. In še, da moramo vedeti, kaj bi radi. Imeti vizijo, kam bi radi prišli, nam polagajo na srce. Dragi moji. Jasno vizijo imam, kaj bi rada. Hodim v službo, plačujem položnice, trudim se skrbeti za okolje. Pričakujem, da bo država poštena do mene, državljanke, da bomo pred sistemom vsaj približno vsi enaki. Resnično ne prenesem pokroviteljstva. Še več, ne prenesem, da mi s pokroviteljskim tonom serje (se opravičujem, a beseda je žal tu več kot ustrezna) po glavi osebek, ki je skupaj spacal ta sestavek, citiram:
»Gre za izboljšan izobraževalni sistem in ljudi, ki so bolj izobraženi in odgovorni ter so aktivni državljani. Imajo odgovoren odnos do okolja, so zadovoljni s svojim življenjem in imajo višji življenjski standard. So pismeni na področju informacijsko-komunikacijske tehnologije in medijev, se aktivno učijo ter raziskujejo na vseh ravneh izobraževanja. Visoka kakovost izobraževalnega sistema preprečuje beg možganov, naše univerze so postale vzor drugim.«
Vse lepo in prav. Kje so konkretne rešitve? Realni predlogi? Nadalje.
»Živimo v družbi, v kateri si lahko vsakdo svobodno izbere svoje poslanstvo. Moralno odgovornost nosi vsak posameznik, zato smo kot družba stabilnejši. Okrepili smo merila za ocenjevanje moralnih vrednot in te tudi uresničujemo v vsakdanjem življenju. Le etična družba lahko preseka predsodke ter vzpostavi visoko raven pravičnosti in solidarnosti.«
Prav, dragi Miro. Vem, da je etika tvoje močno področje. Skoraj bi upala staviti, da gre za eno tvojih najljubših besed. Mogoče ti Miklavž letos prinese SSKJ, da končno uvidiš, kaj pojem v resnici pomeni. Družba aktivnega državljanstva, manj elitizma, manj nepotizma, kultura kot vir vprašanj identitete, povečana stopnja participacije v procesih odločanja. WTF?!? Kateri uslužbenec je zbral devet razpisov, iz vsakega vzel najhujše možne floskule in jih zmetal na kup ter poimenoval Vizija Slovenije?!?
Spokajte. Odidite. Poslovite se. Pomahajte v slovo, preselite se na Bahame. To je moja vizija Slovenije leta 2017, leta 2018, vizija vseh let do 2050. V takšni Sloveniji želim živeti. V Sloveniji, v kateri vas ne bo.
P.S.: Ko boste prihodnjič potrebovali nekoga, da vam napiše prosti spis, mi javite. Že od osnovne šole mi ležijo, prosti spisi. Dam popust, brez skrbi. Vem, da varčujete, časi so navsezadnje res težki.
