Moje življenje, moje odločitve

»Moja odločitev je, kako izgledam. Tvoja pa, kako boš gledal name.« Citat, prosto povzet po skupini Loesje, se mi zdi precej dober koncept za življenje. Mnogo boljši od tistega, naj ne jamram(o), ker se vedno najde rešitev. Ta je najmanj trapast in hudičevo pokroviteljski, pa mi na misel pridejo še mnogo bolj sočni pridevniki.

Prepričana sem, da je človek za lastno usodo odgovoren sam. Sam. Izbranim posameznikom so bile verjetno stvari prinesene na srebrnem pladnju, a ne dvomim, da za to plačujejo ceno. O višini te imam svoje mnenje. Njihovo življenje, njihova usoda, njihove odločitve.

Ljudje, ki so v mojem izbranem krogu, širšem ali ožjem, to zdaj ni pomembno, so si vse na krožnik, večkrat rjast kot srebrn, položili sami. In zato jih imam rada. Rada imam, da nas družijo iste vrednote. Poštenost in delavnost. Prepričanje, da nič ne prileti na bančni račun samo od sebe. Da v življenju ni bližnjic.

Res. V življenju ni bližnjic. Lekcija pač, ki jo slej ali prej osvoji vsak. Sleherna ovira na poti te naredi močnejšega in sploh ni pomembno, od kod je priletela ali koliko časa smo porabili za dvig na stopničko višje. Čas je na naši strani, vedno opravi svoje delo, vedno. Prisili, da pozabljamo slabo in v vsakdan skozi drobne razpoke poriva dobro, svetlo. Rumeno. Občutki, ko nam nekaj uspe, ti so res vredni spomina.

Svoj vsakdan si v veliki meri barvamo sami. In ni vredno neprestano iskati izgovore, če se včasih zazdi, da nam prav nič ne uspeva. Ni si vredno gristi nohtov, ko nihče ne gleda, da bi utišali glas iz notranjosti, ki nam želi dopovedati, da ne zmoremo, ne znamo. Še huje, da morda nismo vredni. Smo. Pridni smo in delovni. Znamo se postaviti zase in vredni smo precej več, kot si morda včasih mislimo. Tudi za rjast pladenj je navsezadnje treba nekaj narediti.

Moj pladenj, moje življenje, moje odločitve. Moja odgovornost, moj križ, ki ga nosim.