Ko od kruha in iger ostanejo zgolj igre
Mediji so tako ali drugače že vrsto let močan del mojega (poklicnega in zasebnega) življenja. In pogosto mi je težko opazovati, kam plujejo. V kakšno govno smo vsi skupaj zabredli, mi, ulica, pa tudi medijske hiše, ki posredno oblikujejo naše mnenje, so pokazale zadnje ameriške volitve.
Donald J. Trump je že več kot 48 ur novoizvoljeni ameriški predsednik. 45. po vrsti. Kolikor mi je bila Hillary vedno skrajno antipatična, sem vseeno po tihem upala na njeno zmago. Zakaj? Ker bi z njo v Belo hišo prišla predvidljiva politika. In taki smo ljudje. Bojimo se neznanega. S Trumpom pa prihaja ravno to. Nepredvidljivost.
Mediji. Takšnega pomanjkanje vsebine, kot jo je ponudila letošnja kampanja za najbolj vpliven položaj na svetu, zgodovina ne pomni. Tudi zato so se časopisne in televizijske hiše osredotočale na vse ostalo, kar sta na pladnju radodarno prinašala kandidata. Od reka »kruha in iger«, ki je spremljal praktično vse dosedanje kampanje, ne zgolj ameriških, so ostale zgolj igre. Naslovnice medijev so polnili pridevniki, s katerimi je Trump obkladal »Killary«. Hkrati so na drugi strani (časopisni) velikani tako močno v ospredje potiskali Clintonovo in pljuvali po njenem protikandidatu, da je bilo vse skupaj prav neokusno gledati (in brati). Od neodvisnega, objektivnega poročanja je res ostalo bore malo. Članki so postali bolj ali manj kopije PR obvestil.
Vsi, ki nas (zunanja) politika resnično zanima in ne nazadnje tudi posredno zadeva, smo dolgo časa verjeli, da se bosta oba kandidata slej ko prej posvetila res pomembnim temam. Pa žal tega nismo dočakali. Vsako resno novinarsko vprašanje je na neki točki prineslo v odgovor zgolj pljuvanje po eni in drugi strani. Novinarji, voditelji, pa so mirno stali ob strani. Ter po tihem šteli klike in prodane izvode, ki jih bo naslednji dan ponudila skrbno izbrana populistična naslovnica. Vsaka politična kampanja je seveda vedno prinesla tudi rumene trače. Ampak letošnja je prinesla ZGOLJ to in nič drugega! Naj ne postane precedens za naslednje.
Pravi poraženec teh ameriških volitev so mediji. Mediji, ne Hillary Clinton. Resnično, morda se kanijo udejanjiti želje/napovedi optimistov, da se bodo mediji po štiridesetih letih padanja proti dnu pobrali, ugotovili, da nimajo več takega vpliva na ulico, kot so si ga želeli (prosto po M. K.). Več desetletij so v ospredje potiskali igre, ne pa vsebine. In to se jim bo maščevalo. Slej ko prej. Mora se jim. Sicer je z njimi konec. Ljudje imamo možgane in znamo jih uporabljati. Nekdo nas mora samo stresti in prebuditi, da bomo sposobni poiskati resnična dejstva. Sama na naslovnicah (nekoč) velikih medijev namreč RES nočem več gledati, kakšno »pussy bow« si je za govor v Ohiu nadela Melanija. In nočem prebirati, kako zmagovalec Survivorja komentira razporeditev glasov v ameriškem senatu. Želim uravnoteženo, realno poročanje brez vpletanja zvezd iz resničnostnih šovov.
P.S.: Optimistka v meni vpije, da nepredvidljivost morda ni vedno slaba. Pustimo se presenetiti. Morda bo Amerika resnično spet postala »velika«. In nas pustila pri miru. Več kot dovolj težav ima namreč že sama s seboj. To bo resničen pokazatelj njene veličine.
