G. predsednik!
Kmalu se bo začelo novo predvolilno obdobje. Sovražim ta čas v letu. S pobeljenimi zobmi se boste režali z vseh naslovnic, v mogočih in nemogočih položajih. Raja bo želela širok nasmeh, močan stisk roke, pokončno držo. Vi ji boste dajali vse to in še več. Upam si staviti, da boste poosebljena, reciva temu »pieteta«. Ker ta beseda je ena vaših najljubših, kajne?
Zadnja kampanja je bila precejšen uspeh, se razume, postavila vas je na predsedniški tron. Nekako sem domnevala, da tam res ne boste delali kakšne omembe vredne škode, pa se vam je najprej zgodil Štefanec, priplesala je »miška mala«, zrli smo v slike premočene Tanje. Saj razumem. Vaša pričeska pač zahteva malce več časa (in denarja) kot Tanjini vranje črni kodri. Aerobični nasveti, vaš zadnji projekt, je bil vseeno kaplja čez rob. Svojega predsednika nočem gledati med telovadbo. Res ga nočem. Pa nisem občutljive sorte, razumem, da se je potrebno približati ljudem. Nam dati občutek, da ste eden izmed nas. Ampak oprostite, gospod Pahor. Ne z razkoraki, počepi in sklecami.
Predsednik države, vrhovni poveljnik slovenske vojske, je naziv, ki bi moral poosebljati spoštljivost, poštenost, gracioznost, če hočete. Predsednik države bi moral biti nekdo z izjemnim občutkom za to, kdaj se oglasiti in kaj takrat povedati. Nikakor vam ne oporekam tega, da se oglašate. Samo kaj, ko to počnete vedno ob čisto nepravem času. Pozivate k spravi in strpnosti, kar je seveda pohvalno, a nekako vam uspe, da vse zveni, kot bi stresali puhlice. Resnično, puhlice. Govorite o krizi Evrope. Puhlice. Tudi ko morda dejansko poveste kaj pametnega, iz vaše zaigrane teatralne govorice raja ne izlušči nič uporabnega. In žal, dragi predsednik. Če kaj niste, niste dober igralec. Igralec, to že. A nikakor in nikdar niste bili dobri v tem.
Volila vas ne bom. Sem se vdala v usodo, da bo še kdaj na slovenski zemlji (v času mojega obstoja) kandidirala oseba, ki ne bo izpridila vsega, kar se da izpriditi. Zato mi je pravzaprav vseeno, če ostanete na tem položaju vi. Ostanite naš še pet let. Igrajte najlepšega predsednika na svetu. Pozivajte k spravi in dialogu. Sončite svoje prelepe zobe. Poskusite delati čim manj škode. Ampak kljub vsemu – predsednik ste. Ni se vam treba reklamirati s pomočjo aerobične vadbe. Resnično. Ni treba. Nobena kampanja ni vredna tega. In noben državljan si tega ne zasluži.
