Oda kulturi

SNG Drama Ljubljana. Leto 1996. Odštevanje do dviga zavese. Polona Juh kot Ana. Igor Samobor kot Aleksej Karenin. Popolna predstava.

London. Leto 2011. Ogromna knjigarna na Piccadillyju. Baudelairove Rože zla v angleškem jeziku. Seveda so šle z mano na letalo.

London. Istega leta. National Gallery. Van Goghove sončnice. Originalne Van Goghove sončnice. Spomin, ki bo večno z mano. Večno!

Koper. Leto 2011. Matevž Šalehar – Hamo in Escape String Quartet. Nora glasba.

Idrija. Leto 2004. Knjižna polica in na njej Dnevnik Fride Kahlo. Knjiga, ki se zažge v srce. Malce kasneje pa Drago Jančar in njegova To noč sem jo videl. Še ena, ki speče.

Rada imam kulturo. Pravzaprav ne, nimam je zgolj rada. Obožujem jo. Seveda bi fizično preživela brez nje. Ampak kakšno klavrno, turobno, posameznice nevredno bivanje bi to bilo …

Novogoriški teater mi je – gledalki v tretji vrsti na sedežu številka 12 – skozi leta dajal ogromno. Me silil v prebiranje del, ki jih sicer najverjetneje ne bi vzela v roke. Koncerti na prostem so ena mojih ljubših oblik preživljanja prostega časa. Knjižnice in knjigarne podobe raja, obnovljena Narodna galerija v Ljubljani imeniten labirint za izgubljanje na deževno nedeljsko popoldne. Kreslinovi literarno-pesniški večeri balzam za ušesa.

Dejstvo, da se kulturi že leta in leta krči proračun, posledično jemlje prostor življenjski prostor, mi ne ugaja. Izpodriva se jo in jemlje kot nekaj samoumevnega. Kot obstranski gledalki mi evri, ki padajo na to in óno stran, ne pomenijo prav veliko. Denar povezujem s kulturo zgolj toliko, da določen kupček čim bolj pogosto žrtvujem za izlet v Konzorcij in novogoriško gledališče. A vendar mi kot zvesti porabnici prav ti evri, ki se jih kulturi NE naklanja, klestijo izbiro. Ponujajo povprečje, kjer bi lahko bili presežki.

Kultura barva vsakdan. Odpira obzorja. Sili v razmišljanje. Kultura širi krog poznanstev. Rojeva spomine, lepe, nepozabne. Želela bi si, da bi bila kultura vsem enako ljuba. Želela bi si, da bi jo vsaj nehali podcenjevati. In centralizirati. Ljubljana ni središče sveta. Niti stičišče slehernega domačega talenta. Ruralno okolje skriva ogromno potenciala. Samo priložnost mu je treba dati. In ja, tudi kakšen evro (ali dva več).

Bič je morda voljan opletati zastonj. Kruh pa žal pod nož ne prileti sam od sebe.